Četudi ga mnogi filmski navdušenci uvrščajo med mojstre zaradi klasik kot so Taxi Driver, Raging Bull in Goodfellas, je legendarni Martin Scorsese ob koncu 90. let posnel enega svojih najboljših filmov, malo mojstrovino Bringing Out The Dead, ki temelji na istoimenskem romanu Joeja Connelyja. Moreča drama prikazuje tri nočne izmene utrujenega in nespečnega reševalca Franka (še nikoli prej in potem tako vrhunski Nicolas Cage), ki se potika po umazanih newyorških ulicah in v urbanem močvirju smrti, nasilja in drog poskuša najti zadnjo bilko upanja, s katero bi lahko odvrnil morbidne halucinacije njegovih bivših pacientov, ki jih ni uspel rešiti. Scorsese ustvari tragično različico svoje kultne črne komedije After Hours, le da tokrat niso v ospredju absurdni zapleti in odštekani karakterji, temveč pristen občutek težkega življenja nespečnika v mestu, ki nikoli ne spi. Morbidno vzdušje, ki pogosto ustvarja močan kontrast med podivjanim ritmom mesta in turobnostjo po smrti zaudarjajočih reševalnih kombijev in bolniških hodnikov, pa gledalca uspe nemudoma prikovati na ekran, tudi zahvaljujoč odličnemu glasbenemu izboru (od The Clash do UB40) ter prvorazrednemu igralskemu ansamblu. Bringing Out The Dead je film, ki posvoji elemente Scorsesejevih klasik in jih preoblikuje v mojstrovino, katera je tako blizu resničnosti, da je že kar srhljiva.

Mojster filmskega minimalizma Jim Jarmusch je s študentskim filmom Permanent Vacation (1980) že pridno razvijal talent, katerega je naslednja štiri leta intenzivno negoval in realiziral v svojem drugem režijskem poskusu, minimalistični črni komediji Stranger Than Paradise. Zgodbe je zgolj za vzorec; Willie je zabušant, katerega nekega dne obišče sestriščna Eva iz Madžarske in četudi med dvojico sprva vlada vse prej kot prijateljsko ozračje, se kmalu navežeta drug na drugega, medse pa sprejmeta tudi zadržanega Eddieja, s katerim kreneta na brezciljno potovanje po Ameriki. Slednje predstavlja rdečo nit filma, saj se film roga konceptu ameriških sanj in z nizanjem statičnih kadrov, znotraj katerih se ne zgodbi hkrati nič in veliko, prikaže realno sliko vsakdana glavnih junakov, ki so v neprestanem gibanju pred občutki praznine in nezadovoljstva nad lastnim življenjem. Tudi ko se v drugi polovici odpravijo na Florido z namenom, da bi ubežali sivini ameriškega severa, se zdi, da jim izlet zgolj potrdi tisto, kar so slutili; da so obtičali, vendar s tolažbo, da so vsaj skupaj. Vse to zveni kot premisa za depresiven film, vendar je Stranger Than Paradise unikatna mešanica trpkega absurda in odbitega socialnega realizma, ki perfektno zajame duh izgubljenosti ter pomanjkanja perspektive še nerojene generacije X, zraven pa še nasmeji gledalca s preprostimi vinjetami, ki so enako melanholične kot očarljive. Klasika ameriškega filmskega minimalizma.