3. decembra 2015 je rock’n’roll doživel ogromno izgubo; med ameriško turnejo s svojo spremljevalno skupino Wildabouts je v 48. letu starosti zaradi prevelikega odmerka mamil umrl Scott Weiland, karizmatični pevec skupin Stone Temple Pilots in Velvet Revoler. Četudi je bilo splošno znano, da se je Weiland v preteklosti boril z odvisnostjo od drog, je novica o njegovi smrti pretresla celotno rock sceno, saj je ta izgubila enega od najbolj unikatnih vokalov in izvrstnih performerjev, ki je tako na odru kot tudi zasebno poosebljal tisti znani rek o seksu, drogah in rock’n’rollu. Njegovo življenje je bilo turbulentno in nekontrolirano, toda nihče ni pričakoval tako tragičnega konca.

Weiland je privekal na svet 27. oktobra 1967 v San Joseju, Californija. Po končani osnovni in srednji šoli je dokaj hitro svoje življenje posvetil glasbi, četudi se je sprva med drugim preživljal tudi kot ustvarjalec kolažev. Leta 1986 je na koncertu punk skupine Black Flag trčil ob basista Roberta DeLea, s katerim sta bila po (ne)srečnem naključju zaljubljena v isto dekle, vendar je ta pripetljal postavil temelje za njuno dolgoletno prijateljstvo. Zaradi skupne ljubezni do ustvarjanja glasbe je dvojica začela iskati člane za njuno še nerojeno skupino. Weilandu in DeLeu sta se pridružila Eric Kretz in DeLeov starejši brat Dean. Od tod naprej se je začela pisati zgodovina; četverec je sprva nastopal pod imeni Swing ter Mighty Joe Young, vendar se je kasneje zaradi čudaške fascinacije nad kratico STP (med drugim se je bend želel imenovati Shirley Temple’s Pussy) preimenovala v Stone Temple Pilots. Skupina je dokaj hitro začela beležiti uspehe v krogih oboževalcev grunga in drugih podzvrsti alternativnega rocka ter opozorila nase z albumoma Core in Purple, ki sta uspešno kombinirala ostre kitarske zvoke z všečnim, melodičnim petjem. Seveda je k popularnosti zasedbe prispeval tudi Weiland, ki se je na odru spremenil v pravo rock pošast.

Leta 1995 je bila skupina na višku popularnosti; njeni albumi so se prodajali v milijonskih nakladah, Weiland pa je postal eden od največjih rock zvezdnikov. Žal pa to ni zaustavilo njegovega strmega padca v svet odvisnosti od drog; leta 1995 je prestajal pogojno kazen zaradi nakupa večje količine kokaina, tekom let pa se je ljubezen do omame samo še poglabljala. STP so se do leta 2001 uspeli obdržati na sceni, vendar pa so Weilandova zasvojenost ter vse pogostejši spori med ostalimi člani povzročili, da je skupina razpadla, kar pa še zdaleč ni pomenilo konec zgodbe. Weiland se je pridružil zvezdniški skupini Velvet Revolver, v kateri so se nahajali legendarni Slash, Matt Sorum in Duff McKagan iz Guns’n’Roses, na kitari pa jih je spremljal Dave Kushner iz kultne hardcore zasedbe Wasted Youth. Skupina je junija leta 2004 izdala svoj prvenec Contraband in ga prodala v kar treh milijonih izvodov, pesmi kot so Slither ter Fall to Pieces pa še danes veljajo za klasike modernega rocka. Drugi album Libertad sicer ni dosegel uspeha predhodnika, a je skupino trdno držal v zvezdniškem sedlu.

V nasprotju z uspešno glasbeno kariero pa je Weiland v zasebnem življenju doživljal vse več padcev; boj z manično depresijo, odvisnostjo od različnih substanca (med drugim je skušal apetit po drogah zadovoljiti z alkoholom) in smrt mlajšega brata zaradi težav s srcem so na njemu pustilo močan davek. Kot da to ne bi bilo dovolj, je leta 2008 zaradi (ponovnih) sporov z ostalimi člani zapustil skupino Velvet Revolver ter omahoval med solo kariero ter vnovično združitvijo s STP. Po letu 2010 se je vrnil na odre tako z VR kot STP, vmes pa sodeloval s skupino Art of Anarchy, v okviru svoje solo kariere, ki se je začela že okoli leta 1998, pa je med drugim izdal album bluesa in celo božičnih napevov. Navkljub mnogim menjavam skupin je njegov vokal ostal prepoznavno kameleonski, saj je imel Weiland sposobnost tako globokega kot visokega petja, na odru pa je “igral” vlogo zblojenega rock zvezdnika, izgubljenega v svetu drog in kaosa. In danes je več kot očitno, da mu te vloge ni bilo potrebno igrati.

Leta 2015 so se njegove težave z drogami vse pogosteje “selile” tudi na oder, kar pričajo mnogi posnetki njegovih nastopov, kjer so se oboževalci upravičeno spraševali, če je Weiland tako dober igralec ali pa je z njim nekaj hudo narobe. Decembra istega leta smo žal vsi dobili odgovor na to vprašanje; droge so nam vzele glasbenika z bogato zapuščino, neverjetno karizmo ter energijo, o kateri lahko mnogi samo sanjajo.

In zato tudi danes Scott Weiland ostaja večen.

Freddie Mercury, legendarni frontman skupine Queen, je bil in ostaja glas ne samo svoje, ampak številnih generacij. Njegov edinstveni vokal, ki je segal celo do 5,5 oktave in spektakularni nastopi, na katerih je samozavestno razkazoval vse svoje talente, so ga upravičeno ponesli med zvezde ter celo do “vpisa” v zlato knjigo najboljših pevcev vseh časov. V drugi polovici 80. let je Freddie zbolel za “kugo 21. stoletja”, AIDSom, vendar je bolezen skrival pred očmi javnosti vse do leta 1991, ko je tudi podal uradno izjavo o svojem slabem zdravstvenem stanju. Le dan po tem je Freddie preminul, hkrati pa se je ironično pridobil nesmrtni status in postal legenda, ki še do danes ostaja nepresežena.

Freddie se je rodil 5. septembra 1946 v mestu Stone Town, Zanzibar kot Farrokh Bulsara. Glasba ga je spremljala že od malih nog, med drugim je že pri sedmem letu starosti obvladal igranja klavirja, na angleški šoli, katero je obiskoval v Zanzibarju, pa je tudi pridobil svoj znameniti vzdevek Freddie. Zaradi težkih političnih razmer in izbruha revolucije je Freddijeva družina zbežala iz Zanzibarja in se preselila v angleško mestece Feltham v Middlesexu, tam pa je kot polnoletni mladenič začel študirati umetnost. Tekom študija se je vse pogosteje ukvarjal z glasbo in sodeloval v številnih skupinah (Ilex, Sour Milk Sea). Sčasoma je diplomiral iz grafičnega oblikovanja in skušal resneje zastaviti svojo glasbeno kariero. Freddie je sicer težko navezoval stike z ljudmi, saj je v družbi veljal za zelo sramežljivega in zadržanega, ponavadi pa je v krogu neznanih ljudi čutil močno nelagodje. A to ga ni oviralo, ko je po diplomi spoznal bobnarja Rogerja Taylorja, kitarista Briana Maya in basista Johna Deacona, s katerimi je ustanovil skupino Queen. Ime je izbral Freddie iz preprosta razloga; zvenelo je veličastno, epsko in prelomno. In točno takšen vtis je skupina želela pustiti pri ljudeh.

Queen so neverjetno hitro postali uspešni in opozorili nase s spektakularnimi nastopi, nalezljivimi komadi, ki so se pogosto dotikali za tedanje čase provokativnih vprašanj o osebni svobodi, svojo formulo pa je še kakopak dodal Freddie s odrsko prezenco, ob kateri mu je občinstvo dobesedno jedlo iz roke. Sramežljivi fant iz Zanzibarja se je na odru naglo spremenil v samozavestno rock zvezdo z unikatnim vokalom, ekscentričnim obnašanjem ter neverjetnimi sposobnostmi komunikacije s publiko. Queen so vrsto let kovali uspešnico za uspešnico; mini rock opera Bohemiam Rhapsody, “navijaški himni” We are the Champions and We Will Rock You ter melodična oda seksualni revoluciji I want to be free še danes veljajo za glasbene presežke, seveda pa ne smemo pozabiti na še ostale klasike kot so Under Pressure (v duetu z enako karizmatičnim Davidom Bowiejem), Don’t Stop me Now, Somebody to Love, Killer Queen, Bicycle Race itd. Queen so živeli za občinstvo in občinstvo je živelo za Queen. Tudi sam May je povedal, da je veliko zaslug za uspeh skupine treba pripisati Mercuryju, saj je s svojim nastopom uspel navezati stik z vsakim obiskovalcem koncerta. V 70. in 80. letih so Queen s številnimi pomembnimi nastopi bili na vrhu sveta. Samo nekaj zgovornih številk; leta 1985 je skupina nastopila v Braziliji pred 300 tisoič obiskovalci, v angleškem Hyde Parku pa je številka poskočila na 150 tisoč, kar je bilo za tedanje čase neverjeten uspeh.

Mercury o svojem zasebnem življenju ni rad govoril, vendar je po drugi strani popolnoma brez zadržkov priznal, da je biseksualec in da se je tudi v obdobju največjih uspehov spuščal v razmerja z moškimi in ženskami za eno noč. Da se svoje “drugačnosti” ni niti malo sramoval, je razvidno tudi iz številnih pesmi, s katerimi je uspel razbiti marsikateri tabu o življenju homoseksualne skupnosti. Takšno razkritje je bilo za tedanje čase precej škandalozno in bi marsikaterega glasbenika stalo kariere, toda Freddie je uspešno kljuboval tem oviram in si celo povečal priljubljenost. Prav tako ni nikoli čutil potrebe, da bi se komu moral opravičevati za svojo biseksualnost, po drugi strani pa se z njo ni želel “šlepati” na lasteh uspeh, zato se tudi ni nikoli spuščal v vode LGBT aktivizma oz. boja za pravice istospolno usmerjenih. Ne zato, ker bi mu bilo vseeno, ampak zato, ker je menil, da njegovo delo nastaja popolnoma neodvisno od tega, če spi z moškimi ali ženskami.

Okoli leta 1986 so se v britanskih medijih začele širiti novice o tem, da je Mercury zbolel za virusom HIV, kar so tako on kot člani skupine Queen vztrajno zanikali. V istem času se je Mercury začel posvečati solo karieri in med drugim zapel nepozabna hita Barcelona z opersko divo Montserrat Caballe ter The Great Pretender. Queen so še vedno kovali uspehe, govorice o Freddijevem krhlem zdravju pa niso želele potihniti, še posebej ko se je leta 1990 s skupino pojavil na podelitvi nagrad BRIT vidno shujšan in nenavadno bled. Fotografije obsedenih paparacov, ki so več ur dnevno “patruljirali” pred njegovo hišo in ga celo fotografirali med odhodom iz bolnišnice, so prelile še vedno olja na ogenj “čenč” o tem, da Mercury umira. Med snemanjem novega albuma Innuendo je skupina posnela tudi videospot These are the days of our lives, ki velja tudi za zadnji nastop vse bolj utrujenega in fizično šibkega Mercuryja pred kamero. Znana je tudi anekdota o snemanju pesmi Show Must Go On, ko je Freddie kljub prepričevanju kitarista Maya, da je prešibkega zdravja za petje, izpraznil steklenico vodke in odpel celotno pesem v enem samem poskusu.

23. novembra 1991 je bilo vseh ugibanj konec; skupina je podala uradno izjavo o tem, da je Freddie Mercury zbolel za AIDSom in da je novico skrival pred ljudmi, ker je želel zaščiti tako svojo zasebnost kot tudi zasebnost njegovih najbližjih. 24 ur po objavi izjave je Mercury umrl na svojem domu v Kensingtonu, star komaj 45 let.

“Kralj je mrtev.” so pisali mediji po njegovi smrti, kar pa ni držalo. Freddie Mercury je še vedno živ. Bil je večji od življenja in sami smrti je samozavestno zrl v oči, saj je verjel, da mu ne more priti do živega. Resda mu je vzelo telo, vendar pa ne duše. Freddie je postal legenda, zvezda na nebu, ki ne more ugasniti.  Freddie je bil mnogo več kot odličen pevec in karizmatični frontman; bil je personifikacija življenja. Tega naziva mu ne more vzeti nihče in četudi se preostali člani Queen trudijo ohranjati njegovo bogato zapuščino, je več kot jasno, da Freddieja ne more nihče nadomestiti.

Freddie je živ. V naših srcih.