Vid Šteh

Francoska režiserka Julia Ducournau je potrebovala zgolj dva celovečerca (Raw in Titane), da se je povzpela med ene od najbolj prominentnih evropskih filmskih umetnic. Ducrounaujeva je s svojim kombiniranjem elementov eksplicitne telesne groze in brutalnega družbenega komentarja občinstvu naklonila izkušnjo, ki je ne bodo nikoli pozabili, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu. Njen tretji celovečerec Alpha predstavlja rahel odmik od ekstremne forme režiserkinih predhodnikov, saj je zgodba tokrat bazirana na psihološki napetosti in kompleksnosti. Film je postavljen v neimenovano obalno mesto, ki ga je pred kratkim prizadela epidemija čudne krvne bolezni; uporniška trinajstletnica Alpha (Melissa Boros) se nekega dne vrne domov z nenavadno tetovažo na rami, ki izgleda okužena, zato jo njena zaščitniška mater, ki je zdravnica, pošlje na preiskave, saj sumi, da se je hčerka nalezla virusa. Rezultati preiskav so sicer negativni, vendar to mame ne pomiri, povrhu tega pa v njeno življenje vdre odtujeni brat Amin, ki se spopada s težko heroinsko odvisnostjo. Alpha je za ogled precej zahteven film, kar se od Ducournajeve tudi pričakuje, vendar pa je režiserka tokrat stopila še korak dlje in ustvarila svoj najbolj čudaški, kompleksen in misteriozen film v karieri. Zgodba se dotika težkih problematik generacijskih travm, psihičnega nasilja, paranoje ter soočanja s krivdo, pri tem pa se režiserka poslužuje nelinearne pripovedni niti, zadušljive postapokaliptične atmosfere in prijemov, ki hodijo na meji med fascinacijo in frustracijo. Navkljub nekaterim objektivnim napakam (razvlečenost in ponekod zmedena fabula) pa je Alpha drzen umetniški dosežek, ki ga dandanes močno pogrešamo; njegova enigmatičnost bo pri filmskih gurmanih sprožila radovednost, povrhu tega pa se film ponaša z izvrstno atmosfero, presunljivimi igralskimi predstavami (blesti predvsem Borosova) in mikavno čudaški surrealni svetom, ki ne odmika pogleda od srhljivosti tematik, ki jih režiserka obravnava. Alpha je nepopolna in frustrirajoča, pa vendar drzna in osvežujoča filmska umetnina, ki se ne boji razdvajati gledalcev.

Petega oktobra 2025 je domači filmski svet pretresla novica, da nas je v 55. letu starosti zapustil režiser, scenarist in pisatelj Blaž Kutin, ki se je uspel uveljaviti tudi v mednarodnih vodah. Med drugim je bil sodelavec nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, s katerim je realiziral dva projekta; psihološko dramo Lara in minimalistični neo-noir triler Islands, ki je hkrati predstavljal tudi Kutinov scenaristični labodji spev. V slednjem spremljamo Toma (Sam Riley), nekdanjega športnega zvezdnika, ki je sedaj zgolj bleda senca samega sebe in se preživlja kot učitelj tenisa v luksuznem hotelu na Kanarskih otokih. Njegovo življenje je en sam hedonistični dolgčas; podnevi naveličano uči svoje stranke, ponoči pa zahaja v bližnji nočni klub in se prepušča popivanju in aferam za eno noč. Potem pa nekega dne v hotel prispeta zakonca Anne in Dave s svojim sinom Antonom, ki zbudijo Tomovo zanimanje; ta je namreč prepričan, da je Anne že nekje videl, povrhu tega pa se mu življenje še bolj zaplete, ko Dave med njuno nočno pijansko avanturo izgine neznano kam. Islands je film, ki si ga je Gerster zamislil kot domiseln poklon zapuščini ameriške pisateljice in mojstrice psihološkega suspenza Patricie Highsmith, hkrati pa kot subtilno študijo značajev ljudi, ki funkcionirajo zgolj kot “otoki”; kot svetovi v malem, ki živijo drug zraven drugega, četudi so njihovi odnosi bežni in hitro pozabljivi. Gerster in Kutin dogajanja ne gradita na velikih preobratih in melodramatični napetosti, ampak se prepušča vzdušni noirovski atmosferi in zvitemu preigravanju s stereotipi, suspenz iz misterij pa ostaneta skriva v tistem, česar gledalci nikoli ne vidimo. Četudi film venomer na zelo prebrisan način daje vtis, da bo zgodba o Tomou, Anne in Davu pripeljala do nekega katarzičnega epiloga, do tega nikoli ne pride; Islands je namerno nedorečen in površinski film, kar pa ni znak pretencioznosti ali kreativne lenobe. Ravno nasprotno; Gerster samozavestno ustvari izvrstno rekonstrukcijo klasičnega filma noir in tej doda privlačne dialoge, izvrstne igralske predstave (še posebej navduši Riley, ki je žal prepogosto podcenjen igralec) in čudoviti sončni atmosferi. Islands je spretno zrežiran in spisen triler, ki gledalcu ugodi ravno zaradi tega, ker ne želi ugajati.