Takšen film, kot je The Unknown Country režiserke in scenaristke Morrise Maltz, je težko opisati; gre za meditativno zmes igranega filma in dokumentarnega eseja, ki s skromno zgodbo in “potepuškim” duhom zajame brezciljnost posameznika, ki se odpravi na potovanje s ciljem, za katerega ne ve točno, kaj sploh predstavlja. Vedno očarljiva Lily Gladstone (še preden je z ganljivim nastopom v kriminalni drami Killers of the Flower Moon postala svetovna zvezda) je Tana, mlado dekle indijanskih korenin, ki se po smrti svoje babice odpravi na potovanje skozi srednjo Ameriko proti meji med Mehiko in Teksasom. Med potjo srečuje različne posameznike, med drugim tudi svoje ožje sorodstvo, ki jo povabi na poroko, povečini pa naključne mimoidoče, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto spregledamo; od natakarice v obcestni restravraciji, receptorja v motelu, gejevskega prodajalca pa vse do ostarelega indijanskega modreca, ki v Tani sproži nemirni val čustev. The Unknown Country je ganljiv, prisrčen in poglobljen film ceste, ki razgali versko in rasno raznolikost Amerike brez vsiljive političnega korektnosti, sluzave pokroviteljskosti in s toliko več spoštovanja do inteligence potrpežljivega gledalca, ki lahko brez težav izlušči rdečo nit filma, pa četudi ta na trenutke namerno deluje brezciljno. Dokumentarni pristop, ki med drugim vključuje intervjuje z liki v filmu, ki v zgolj nekaj sekundah razkrijejo svojo življenjsko zgodbo, se odlično zliva z osebno zgodbo glavne junakinje, ki jo Gladstonova utelesi z ogromno paleto čustev, izraženih tudi preko njene močne telesne mimike. Razumljivo je, da bo nekaterim gledalcem film dolgočasen, saj ne vključuje dramatičnih zapletov, preobratov in hitrega dogajanja, temveč je zamišljen kot refleksivna meditacija raznolikosti, ki bi ljudi morala združevati, ne pa ločevati. The Unknown Country je eden najbolj emocionalnih filmov ceste vseh časov.

Ob izidu svojega najnovejšega celovečerca, nogometne komedije Next Goal Wins, je režiser in scenarist Taika Waititi priznal, da pred snemanjem ni imel pojma o nogometu, sedaj pa še bistveno manj. In v tej izjavi je povzet največji problem pričujočega filma; gre namreč za film o nogometu, ki ga je več kot očitno posnel nekdo, katerega znanje o nogometu ne seže dlje od spoznanja, da gre za igro z žogo. Opravka imamo z resnično zgodbo o nogometnem trenerju Thomasu Rongenu, ki je leta 2011 prevzel vodenje ekipe Ameriške Samoe, ki je desetletje pred tem na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo izgubila proti Avstraliji z zgodovinskim rekordnim porazom 31:0. Zgodba, ki jo povzema Waititijin film, je sposojena iz praktično vsakega športnega filma in je dandanes že skoraj klišejska; skupino totalnih zgub v roke vzame strog trener s celim kupom osebnih težav, ki pa jih mora postaviti na stranski tir in moštvo navdihniti, da začne zmagovati. In Next Goal Wins sledi tem klišejem z domišljavo trmo, zgodba pa je še začinjena z režiserjevim burkaškim humorjem, ki pa tokrat preprosto ne funkcionira. Drugače povedano; zdi se, da Waititija v filmu o nogometu zanima vse drugo kot nogomet, saj se film ne posveča prikazu treningov ali pa vsaj metod, s katerimi je Rongen motiviral ekipo, temveč se stvari odvijajo zgolj zato, ker to film od njih zahteva. Za piko na i pa skuša Waititi v komične pripetljaje vnesti tudi nekaj človeške drame, ki pa je pogosto manipulativno solzava in deluje skorajda neiskreno. Igralska zasedba svoje delo opravi v skladu s pričakovanji, čeprav skoraj vsi liki (še posebej člani nogometnega moštva) zgolj posedajo v ozadju, večina fokusa pa je na sicer pogosto odličnemu Michaelu Fassbenderju, ki pa tokrat kot Rongen deluje rahlo zdolgočaseno. Film skuša osvežiti klišeje z vključitvijo stranske zgodbe o transspolnem igralcu Jaiyahi Seuli, ki se je v zgodovino nogometa zapisal kot prvi transpolni igralec na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, vendar Waititi tudi s tem ne dostavi nobenega družbenega komentarja ali česarkoli omembe vrednega. Next Goal Wins ni žaljivo slab film in na trenutke postreže s posrečenimi humornimi vložki, toda koliko filmov o športnih zgubah, ki se morajo naučiti, da ne smejo biti zgube, še potrebujemo?