Ena od glavnih nalog vsake umetnosti je tudi, da ciljno občinstvo (poslušalca, bralca itd.) spravi v nelagodje in s tem prisili k razmisleku o bolj občutljivih problematikah, ki jih še vedno najraje naglo pometemo pod preprogo in se pretvarjamo, da ne obstajajo. Več kot očitno je, da na to vzpostavljanje nelagodja cilja tudi črnohumorna drama Miller’s Girl, ki skuša posvojiti estetiko južnjaške ameriške gotike in ji dodati ščepec erotičnega pofla iz 80. in 90. let, za piko na i pa poskrbi tudi zaplet, ki se oklepa Nabokove literarne klasike Lolita; glavna junaka filma sta namreč srednješolski učitelj književnosti Jonatham Miller (Martin Freeman) in njegova učenka, 18 – letna spogledljiva manipulatorka Cairo Sweet (Jenna Ortega). Ko Miller v učenkinem pisanju prepozna potencial, ji naloži domačo nalogo, da spiše kratko zgodbo v stilu svojega najljubšega avtorja in Cairo izbere razvpitega Henryja Millerja, to pa dvojico ponese v sprva platonsko, nato pa vse bolj intenzivno erotično razmerje. Kot že rečeno; namen filma Miller’s Girl je spraviti gledalca v nelagoden položaj in ga šokirati z jasno nakazano seksualno napetostjo med starejšim moškim in 18 – letno učenko, vendar pa tu ne moremo govoriti o prefinjenem in subtilnem prikazu, ki se ga v filmski adaptaciji Lolite lotil Stanley Kubrick, ampak o zelo sterilni, dolgočasni in z vidika erotike mlačni drami, ki se prav patetično trudi provocirati in žgečkati, vendar mu ne uspe ne prvo ne drugo. Težava se pojavi že pri glavnih igralcih; Ortegova zdolgočaseno replicira igralski nastop iz nadaljevanke Wednesday, medtem ko Freeman s svojo leseno in zbegano prezenco deluje, kot da bi jo najraje čimprej popihal iz filma, posledično pa med igralcema ni nobene žgečkljive kemije, ki jo takšna zgodba potrebuje. Druge težave se kažejo v slabem scenariju in – milo rečeno – bizarnem prikazu odnosov med učitelji in učenci, ki se medsebojno obmetavajo s puhlimi seksualnimi opazkami, film pa tega nikoli ne problematizira, ampak dojema zgolj kot dobro šalo. Miller’s Girl je tako bedna imitacija Lolite, le da je bistveno bolj dolgočasna in vroča kot arktični led.

V današnjem času ekstremne politične korektnosti, ko je liberalna elita izoblikovala moralno samopravičniško držo in v svoji želji po sluzavi pokroviteljskosti do manjšin okrepila fetišizacija njihovega trpljenja, so takšne ostre satire kot je American Fiction še kako potrebne. Pričujoči film, sicer celovečerni prvenec režiserja in scenarista Corda Jeffersona, se s svojim zapletom več kot očitno roga tej zadušljivi in kontradiktorni družbeni klimi; Thelonious “Monk” Ellison je profesor literature in neuspešni pisatelj, ki je sicer izdal že več romanov, vendar ti niso zbudili pozornost širšega bralstva. V stanju obupa in želje po hitrem zaslužku Ellison spiše plehek satirični roman, ki odkrito posnema “črnske” stereotipe, vendar se stvari zapletejo, ko knjiga postane ne zgolj komercialna uspešnica, ampak tudi ena od najbolj hvaljenih knjig s strani progresivne elite. Ellison se obenem sooča z osebnimi težavami; zaradi uspeha knjige postane še bolj zafrustriran, njegova sestra nenadoma umre za srčnim infarktom, ostarelo mamo pa načenjajo prvi simptomi alzheimerjeve bolezni. American Fiction je mešanica družbene satire in družinske drame, ki se ne boji posmehovati moralni dvoličnosti sodobnih liberalcev in obenem tudi razgalja žalostno eksistenco temnopoltih umetnikov, ki morajo zavoljo lastne relavantnosti skozi literaturo ohranjati pozicijo večnih žrtev tako preteklosti kot tudi prihodnosti. S tega vidika je pričujoči film več kot uspešen, saj postreže z ogromno za počit smešnih trenutkov, ki so še toliko bolj prepričljivi zaradi odlične igralske predstave Jeffreyja Wrighta v glavni vlogi ter spretno spisanih dialogov. Škoda le, da film v trenutku, ko poseže v vode družinske drame, postane bistveno bolj plitek in celo dolgočasen, kar je posledica slabo razvitih stranskih likov in celega kupa po nepotrebnem sentimentalnih prizorov. American Fiction bi neprimerno bolje funkcioniral kot čista satira, saj je film tedaj najmočnejši, medtem ko mu žongliranje med pikrostjo in žalostjo ne gre najbolje od rok.