Kelly Fremon Craig se je kot režiserka in scenaristka že večkrat izkazala za iskreno in duhovito analitičarko težavnega odraščanja mladih; njen impresivni celovečerni prvenec The Edge of Seventeen je s pravo mero humorja, drame in emocij postala moderna mladinska klasika, podoben status pa bo najverjetneje doletel tudi njen najnovejši film, komično dramo Are You There God? It’s Me, Margareth. ki se za razliko od predhodnika loti – za današnje politično razgrete čase – precej občutljive teme vpliva religije na občutljivo najstnico. Zgodba, postavljena v leto 1970, se vrti okoli naslovne junakinje (izvrstna Abby Ryder Fortson), 11 – letne deklice, ki se s starši (prav tako odlična Rachel McAdams in Benny Safdie) iz mesta preseli v predmestno sosesko in kmalu zatem začne komunicirati z Bogom. Sama ni povsem prepričana, kdo Bog sploh je, saj je tudi njena družina versko razklana; oče izhaja iz judovskega družine, kar gre v nos materinim strogo katoliškim staršem, ki s svojo hčerko sploh ne komunicirajo. Tekom filma začne Margareth spoznavati tipične pasti odraščanja, hkrati pa se sooči s posebnim izzivom, ko mora za šolo spisati esej na temo religije, kar postopoma vpliva na njeno zasebno življenje. Are You There God? It’s Me, Margareth. se odvija kot klasična zgodba o odraščanju najstnice, ki meni, da bo s prvo menstruacijo, poljubom in nakupom modrčka postala prava ženska, vendar pa režiserka Craigova že preverjeno formulo začini s poglobljenim, kritičnim, a še vedno duhovitim vpogledom v to, kako religija spreminja ljudi in da pogosto ironično množice prej ločuje kot združuje. To, da zgodbo spremljamo skozi nedolžne otroške oči, obravnavani tematiki doda še več pristnosti, ne da bi se Craigova pri tem zatekala v nepotrebno moraliziranje in politiziranje. Nasploh je osvežujoče videti film, ki se tematike vere in religije loteva z nekoliko spravnejšimi podtoni, ne da bi zgodba postala preveč naivna ali sentimentalna. Če k temu dodamo še prisrčen humor in vzdušno obuditev 70. let, pridemo do zaključka, da je Are You There God? It’s Me, Margareth eden najbolj prisrčnih in čustvenih filmov letošnjega leta.

Spremembe v življenju posameznika niso pogojene zgolj z njegovimi osebnimi odločitvami in pretresi, ampak jih včasih vzpodbudi tudi mesto, v katerem živi. In če kje obstaja mesto, ki je ob prelomu tisočletja doživelo burne spremembe, je to “mesto, ki nikoli ne spi” oz. New York. Rasni nemiri, visoko politično vrelišče, teroristični napadi 11. septembra 2001,… vsi ti dogodki so zaznamovali prebivalce mesta in med njimi je tudi Inez (odlična Teyana Taylor); film A Thousand and One popisuje desetletje njenega življenja v New Yorku, ko se je prisiljena soočiti z mnogimi pomembnimi in bolečimi odločitvami; najprej ugrabi svojega sina Terryja, ki ga je socialna služba predala v rejništvo, se poroči z nezanesljivim moškim ter spremlja Terryjevo težavno odraščanje v inteligentnega in občutljivega najstnika z željo po iskanju lastne identitete. A Thousand and One je večplasten film; socialna drama, osebna zgodba o preživetju ter kronika družbenih sprememb v New Yorku. Omenjena kombinacija žanrov se zdi morebiti preveč ambiciozna za en sam film, vendar jo režiser in scenarist A. V. Rockwell v svojem celovečernem prvencu opravi zgledno, pa četudi nepopolno; film najbolj zasije v trenutkih, ko se posveča Inez in njenem boju s sistemskimi mlini, saj smo gledalci podvrženi grobemu realizmu in nesentimentalnemu prikazu tako intimnega kot družinskega življenja glavne junakinje. Filmu se bolj zatakne z vidika družbene komentarja, ki je nekoliko površinski in ohlapen (družbene spremembe v New Yorku so večinoma zgolj mimogrede omenjene preko radijskih napovedi ali krajših dialogov). Nasploh se zdi, da bi film profitiral od tega, da bi se osredotočil na Inezino osebno zgodbo ter jo še dodatno obogatil, saj gre za zanimiv in kompleksen lik, ki pa – kot že omenjeno – ne zasije tako močno, kot bi gledalec pričakoval. Navkljub tej ohlapnosti je A Thousand and One zanimiv, vzdušen in pristen vpogled v razburljivo poglavje mesta, ki nikoli ne spi.