Zgodba o nastanku filma Keane je zanimiva; Ameriški režiser in scenarist Lodge Kerrigan je okoli leta 2004 načrtoval snemanje drame In God’s Hands o družini, ki se je po ugrabitvi otroka prisiljena soočiti z grozljivimi občutki krivde in žalovanja, vendar pa realizacija filma ni nikoli uspela, zato je Kerrigan ohranil motiv ugrabljenega otroka in okoli njega zgradil mikroproračunsko gverilsko psihološko dramo, posneto v slabem mesecu dni za manj kot milijon dolarjev. Naslovni junak filma je rahlo duševno prizadeti možakar, ki ga spremljamo med tavanjem po mestu, kjer poskuša najti službo in streho nad glavo, postopoma pa je razkrito, da pravzaprav išče svojo hčerko, ki je bila pred nekaj meseci ugrabljena pred njegovimi očmi. Film, posnet v grobem dokumentarističnem stilu z več minut trajajočimi kadri, je v prvi vrsti priložnost za eno od najboljših vlog Damiana Lewisa, ki je kot prizadeti, razočaran in jezni Kean naravnost fantastičen in s svojo manično predstavo pri gledalcu zbudi tako sočutje kot tudi strah. Filmu je v veliko pomoč tudi močan scenarij, kjer se Kerrigan odpoveduje osladnim družbenim komentarjem in namesto tega prisega na nefiltrirano resničnost, kjer molk pove več kot tisoč besed. Vsak kader, umeščen na umazane mestne ulice in notranjost utesnjenih stanovanj, perfektno zajame stisko glavnega junaka in njegovo neuspešno odisejado, hkrati pa venomer ohranja določen nivo misterija, ob katerem se gledalec sprašuje, če se za dejanji osrednjega lika morebiti skriva nekaj bistveno bolj zloveščega. Navkljub mnogim adutom pa Keane trpi za t.i. sindromom kratkega filma, kar pomeni, da bi bistveno bolje funkcioniral v kratkometražni obliki, saj je veliko prizorov v filmu rahlo razvlečenih in zgodba včasih potrebuje ogromno časa, da se začne razvijati v nek zanimiv konflikt. Toda nobena napaka ni preveč usodna, da bi film Keane pahnila v morje povprečnosti; še vedno gre za izvrstno odigrano, ganljivo in srhljivo potovanje v brezno krivde, razočaranja in obupa človeka, ki je izgubil vse.

Težava mnogih filmskih napovednikov je ta, da ti pogosto zavajajo gledalca s smerjo, ki jo ubere posamezen film in s tem namerno v gledalcu zbudijo določena pričakovanja. Dober primer takšnega zavajanja so napovedniki za “seks komedijo” No Hard Feelings, ki so povečini izpostavljali zgolj opolzke šale na račun osrednjega zapleta z žensko v zgodnjih 30. letih Maddie (Jennifer Lawrence v osvežujoče navihani vlogi), ki se utaplja v finančnih težavah in je zato prisiljena sprejeti ponudbo premožnih staršev nerodnega 19 – letnika, da bi zapeljala njunega sina in mu celo pomagala izgubiti nedolžnost. Zaplet, ki najverjetneje za marsikoga hodi po meji družbeno sprejemljivega (četudi je pogosto, da fantje pred vstopom v 20. leta iščejo spolno potešitev pri starejših ženskah), je zgolj ena niansa presenetljivo očarljive komedije o dveh izgubljenih dušah, ki druga drugi ponudijo vpogled v svoje lastno življenje. Na eni strani je Maddie, ki se sooči z dejstvom, da njene zveze za eno noč vodijo nikamor, na drugi strani pa štorasti Percy (duhoviti Andrew Barth Feldman), ki preko zmenkov s starejšo žensko začne pridobivati na samozavesti. Kot že omenjeno, No Hard Feelings daje vtis slabe komedije “gnusnih komedij” tipa American Pie in Road Trip izpred dveh desetletij, toda režiser in scenarist Gene Stupnitsky poskrbi za idealno kombinacijo žgečkljivosti in emocionalnosti sicer zelo banalne in za lase privlečene zgodbe. To pa ne pomeni, da je pričujoči film nekakšen nerazumljen filmski dragulj, saj zunaj odličnih igralskih predstav ne ponudi nobenega vidnejšega presežka; zgodba je generična in predvidljiva, kar je še posebej izrazito v bolj dramatično drugi polovici, ko film izgubi tempo in postane precej razvlečen, še tako naivnemu gledalcu pa hitro postane jasno, kako se bo vse skupaj končalo. No Hard Feelings je film, ki bo najverjetneje zelo hitro ubežal gledalčevemu spominu, vendar pa je za enkratni ogled povsem neškodljivo, četudi banalno razvedrilo.