Francoski filmar Florian Zeller je pred dobrimi tremi leti navdušil z enako ganljivo kot tudi zamotano psihološko dramo The Father, v kateri se je na inovativen način lotil občutljive problematike posledic staranja in demence, zaradi katere glavni junak, ki ga fenomenalno odigra Anthony Hopkins, vztrajno izgublja občutek za resničnost in celo svoje bližnje dojema kot popolne tujce oz. celo kot sovražnike. Zellerjev film je bil poseben s tega vidika, da se njegova pripovedna nit razpletala v konvencionalnem stilu, ampak kot zamotana psihološka detektivka, kjer sta bila tako osrednji lik kot gledalec prisiljena razločiti med resničnostno in dementnimi iluzijami. Tega drznega filmskega eksperimentiranja, ki se je Zellerju več kot izplačal, v njegovem najnovejšem filmu The Son, nekakšnem duhovnem nadaljevanju že omenjene mojstrovine, žal ne boste našli. Še več; The Son je presenetljivo staromodna in konvencionalna melodrama, ki poka od sentimentalnosti, naivnosti in žal tudi nedokončanosti. Film se osredotoča na odnos med očeti in sinovi, v tem primeru med uspešnim poslovnežem Petrom (Hugh Jackman) in njegovim odtujenim najstniškim sinom Nicholasom, ki je zaradi nedavne ločitve staršev utrpel hudo psihološko travmo, ki ga med drugim napeljuje k samopoškodovanju in pogostem samomorilnem razpoloženju. Če smo iskreni, je že okvirna zgodba filma nekaj, kar diši po solzavih televizijskih limonadah in četudi Zellerjev film nikoli ne krene tako daleč v neokusnost, gre še vedno za močan korak nazaj, še posebej v primerjavi s filmom The Father, katerega bi na tej točki bilo skoraj nespodobno omenjati. The Son ni slab film, saj postreže z nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (Jackman, Vanessa Kirby in Laura Dern tako kot vedno pustijo močan vtis) in zgodbo razvija na zadovoljiv način, toda hkrati s tem za sabo vleče cel kup klišejev, osladnih poskusov prisiljene melodrame in nedorečenosti. Povrhu tega pa najšibkejšo točko filma predstavlja igralec Zen McGrath v vlogi Nicolasa, ki ni dovolj prepričljiv in namesto čustveno prizadetega najstnika daje vtis razvajenega nergača, ki večino časa trpi zgolj zato, da ima flm nekakšen zaplet. Končni rezultat vsega je sicer spodobna, vendar pozabljiva drama, ki jo vsekakor ne moremo šteti za še en Zellerjev filmski presežek.

Ko gledalci prvič uzremo glavnega junaka pričujočega filma, temnopoltega mladeniča Ellisa Frencha (izvrstni Jeremy Pope), je praktično na dnu eksistencialne lestvice; živi v zavetišču, mama, sicer zaposlena kot paznica v zaporu, se ga sramuje in prihodnost pred njim je vse prej kot bleščeča. Zato se v obupu odloči za drastičen ukrep; pridruži se ameriškim marincem, da bi dokazal sebi in svojim bližnjim, da mu pripada mesto v svetu, toda brutalni treningi ter njegovo nerodno skrivanje istospolne usmerjenosti za Ellisa predstavljajo velike ovire, ki jih morebiti nikoli ne bo uspel premagati. The Inspection režiserja in scenarista Eleganca Brattona je delno avtobiografska drama, v kateri filmar opisuje lastne izkušnje vpoklica v vojsko kmalu po terorističnih napadih 11. septembra 2001 in izbruhu famozne vojne proti terorju, ki se je začela z ameriško invazijo na Irak dve leti kasneje. Glede na samo ozadje zgodbe bi pričakovali, da je The Inspection film z močnim političnim (ter protivojnim) sporočilom in do dolečene mere to tudi drži; Bratton na subtilen način razgali tragične razsežnosti paranoidne militarizacije ameriške družbe, ki je – kot omenijo v filmu – po “največjem varnostnem vdoru v zgodovini celine” zapadla v stanje večne pripravljenosti na krut in neizprosen boj zoper fantomskega sovražnika. Toda prvotni fokus pričujočega filma je v emocionalnem, iskrenem, a še vedno surovo realističnem prikazu notranjega razkola glavnega junaka, ki se s težavo sooča s svojo drugačnostjo, hkrati pa skuša najti poti, da bi postal eden od marincev oz. eden od članov verjetno edine družine, kateri še lahko pripada. The Inspection je tako v prvi vrsti karakterna študija občutljivega mladeniča na življenjskem razpotju, ki se uspe gledalca dotakniti na čustveni ravni, ne da bi se pri tem zatekel v sentimentalnost in naivnost. Končni rezultat je odlično odigrana, osvežujoče nekonvencionalna in vzduša karakterna drama z večno aktualnim sporočilom tako na osebni kot širši družbeni ravni.