White Men Can’t Jump (2023)

Rating: 2 out of 10.

V neskončnem navalu filmskih predelav, ki že vsaj desetletje kažejo na kreativni bankrot Hollywooda, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo podobnega ravnanja deležna košarkaška komedija White Men Can’t Jump iz leta 1992, v kateri sta blestela Wesley Snipes in Woody Harrelson kot prevaranta, ki na uličnih košarkaških turnirjih zvito oskubita svoje nič hudega sluteče žrtve. Film nista držala pokonci samo karizmatična glavna igralca, ampak tudi močni satirični podtoni, kjer je svet košarke zaznamovan z rasnimi predsodki, zgodba pa je poskrbela tudi za nemalo pristnih čustvenih trenutkov. Najnovejša istoimenska predelava, v kateri glavni vlogi prevzameta Sinqua Walls in Jack Harlow, se je tako znašla pred že vnaprej izgubljeno bitko, saj ni imela nobenih možnosti, da bi uspela ujeti šarm in energičnost izvirnika. Mogoče se zdi krivično, da pričujočemu filmu gledalci ne damo priložnosti, da se izkaže, toda to je posledica že omenjenega vala filmskih predelav, ki so sramotile izvirnike in se nonšalantno podelale na njihovo vplivno zapuščino. In tudi tokrat ni prav nič drugače; White Men Can’t Jump, katerega je režiral Calmatic, je brezdušno, pusto, dolgočasno in razvlečeno mrtvilo od filma, ki daje vtis slabo spisanega pilota za tretjerazredno televizijsko žajfnico, ki je ukinjena po par epizodah. Zatakne se že pri glavnih igralcih, ki ne bi mogla biti bolj slabo izbrana, še posebej, če ju primerjamo s Snipesom in Harrelsonom; Walls in Harlow večino časa delujeta povsem nezainteresirano in leseno, skozi film pa se premikata kot da sta vlogi sprejela zaradi mastnega honorarja. Nič boljše jo ne odnesejo prizori košarkaških turnirjev, katerim manjka dramatični učinek, hkrati pa so tudi vizualno omejeni na notranjosti pustih telovadnic in mestnih ulic. Nasploh se zdi, da je White Men Can’t Jump narejen zgolj zato, da gledalca neprestano opominja, naj si raje še enkrat ogleda izvirnik. Tu pa trčimo ob najpomembnejše vprašanje; zakaj ta predelava sploh obstaja?

Paint (2023)

Rating: 3 out of 10.

Zagreti oboževalci spletnih šaljivk, imenovanim memeji, se verjetno spomnite podobe možakarja z bujno afro frizuro, kričečimi oblekami in mamljivo pomirjenim glasom. To je (bil) Bob Ross (1942 – 1995), slikar s priljubljeno televizijsko oddajo The Joy of Painting, ki se je predvajala med letoma 1983 in 84 na mreži CBS in uspela približati amatersko likovno umetnost širšemu občinstvu. Rossovo življenje služi kot navdih za trpko komedijo Paint, v katerem sledimo zmedeni karieri Carla Nargla (Owen Wilson), ki na lokalni televizijski postaji že več kot trideset let vodi svojo pogovorno slikarsko oddajo, vse dokler se ne sooči s svojo konkurenco, mlado in ambiciozno slikarko Ambrosio, ki slika hitreje in spretneje, kar jo potisne v ospredje, medtem ko Carla pahne v eksistencialno stisko. Paint ima na svoji strani zanimivo zgodbo in še bolj zanimivega protagonista, ki ga zavzeto odigra Wilson, toda gledalec bo že po dobrih petnajstih minutah ugotovil, da nima dobrih razlogov, da bi pričujočemu filmu namenil svoj čas. Preprosteje povedano; Paint je zmeda od filma, ki v slikarskem žargonu perfektno ujame bistvo pregovora o tem, kako je zretje v sušenje barve sinonim za dolgčas. Navidez zanimiva zgodba je prikazana s toliko malo entuziazma in energije, da se slaba ura in pol, kolikor film traja, zdi vsaj dvakrat daljša kot sicer. Struktura filma je nekoherentna in brez rdeče niti (smešna podrobnost; ko film prikazuje dogodke izpred treh desetletij, je Wilsonov lik popolnoma enak, kar služi kot dokaz, kako malo je bilo filmarjem mar za avtentičnost zgodbe), stranski liki kartonski in enodimenzionalni, nobena njihova reakcija ni življenjska in nasploh se zdi, kot da se pred nami odvija zgodba, za katero ni mar ne tistim pred kamero kot tistim za njo. In po kakšni logiki lahko gledalci pričakujemo, da bo z nami kako drugače?