V času feminističnih gibanj tipa MeToo in njegovih klonov, ki na tak ali drugačen način opozarjajo na podcenjujoč položaj žensk v družbi in z njim povezano psihično in fizično nasilje, je moč čutiti porast filmov na to temo, ki uspejo priti pod žaromet bolj prestižnih filmskih nagrad, kot je npr. Oskar. Ironično je bila drama She Said, ki eksplicitno spregovori o razkrijtu afere Weinsterin, ki je tlakovala pot omenjenemu gibanju, proti pričakovanjem povsem spregledana na letošnjih podelitvah filmskih nagrad, zato feministične barve zastopa pretresljiva psihološka drama Women Talking, sicer četrti celovečerec kanadske igralke Sarah Polley. Film z zavidanja vredno igralsko zasedbo (Rooney Mara, Claire Foy, Jessie Buckley in veteranka Frances McDormand) je povzeta po resničnih dogodkih, ki so se pripetili v južnoameriški ultrakonzervativni ruralni koloniji Manitoba, kjer so moški člani med letoma 2005 in 2009 omamili in posilili več kot 100 deklic in žensk (najmlajša žrtev je bila stara komaj tri leta). Film je časovno omejen na 48 ur in se odvija po razkritju serijskih posilstev; moški pripadniki kolonije odpotujejo v mesto, da bi pokrili varščino za aretirane posiljevalce, ob njihovi vrnitvi pa bi jim ženske morale odpustiti storjene zločine. Članice kolonije so med čakanjem na vrnitev mož postavljene pred težko preizkušnjo; se znova podrediti nerazumni zahtevi po odpuščanju ali pa se moškim postaviti po robu in zapustiti kolonijo? Film je strukturiran kot napeta dialoška drama, ki ne pristaja na naivnost in sentimentalnost, saj se močno zaveda zapletenosti situacije in skuša gledalcu predstaviti prednosti in slabosti vsake odločitve osrednjih junakinj. Moralne dileme kot npr. težka cena svobode in z njo povezana iluzija samostojnega odločanja, zaščita otroka za vsako ceno in uničujoča moč vere Polleyjeva predstavi suvereno in iskreno, pa četudi dialogi na trenutke izpadejo nekoliko pedagoško in pridigarsko. Na srečo film te pomankljivosti dobro zakrpa z odličnimi igralskimi predstavami, tematsko kompleksnostjo, čudovito fotografijo in mnogimi ganljivimi trenutki, ki ne manipulirajo z gledalčevimi čustvi. Women Talking zna biti na trenutke nekoliko naporen film, vendar je še vedno več kot obetaven prvenec igralke, ki jo – upajmo – čaka močna režijska kariera.

Ameriška neodvisna socialna drama To Leslie je ugledala luč sveta brez vidnejše medijske pozornosti; navkljub odličnim kritikam je film zaslužil skromnih 28 tisoč dolarjev, znotraj oskarjevske sezone pa se ga je zelo redko omenjalo v isti kategoriji kot kritiške ljubljence tipa Everything Everywhere All At Once in The Banshees of Inisherin. Film bi tako zelo hitro utonil v pozabo, če ga ne akademija nepričakovano nominirala v eni od najbolj pomembnih kategorij; Andrea Riseborough je z nominacijo za glavno žensko vlogo za seboj pustila številne favoritke in s tem dvignila nemalo prahu, pa četudi si je priznanje več kot zaslužila. Celovečerni prvenec Michaela Morrisa je zgodba o Leslie, ki je pred šestimi leti na loteriji zadela ogromno vsoto denarja, vendar je tega kmalu zapravila za življenje polno zabav, drog in alkohola, hkrati pa je zanemarila svojega najstniškega sina. Sedaj je Lesile na dnu; zapita, depresivna, obubožana in obrekovana s strani meščanov in celo lastnih sorodnikov, ki izrabijo vsak trenutek, da jo spomnijo, kakšna zguba je. Po spletu srečnih okoliščin Leslie naleti na dobrohotnega in poštenega lastnika motela Sweeneyja, ki ji ponudi službo čistilke, hkrati pa tudi možnost, da se ozdravi alkoholizma in zakrpa težavne odnose s svojim odraslim sinom. To Leslie spada v kategorijo realističnih dram, ki brezkompromisno razgalijo težavna življenja ljudi, potisnjenih na rob družbe, navkljub temu pa uspejo ohraniti smisel za humor in gledalca usmerijo proti simbolični luči na koncu tunela. Zgodba sama po sebi ni nič novega, saj imamo zopet opravka s čustvenim popotovanjem težavne osebe, ki mora premagati lastne demone in si znova zgraditi vzorno življenje, toda Morris v že znane vzorce vnese iskren občutek za realizem, sofisticirano duhovite vložke ter pristen prikaz življenja delavskega razreda. Seveda pa vsi ti elementi ne bi funkcionirali tako dobro brez fenomenalne igralske preobrazbe Riseboroughove, ki s svojo izrazito obrazno mimiko ter energičnostjo predstavlja srčiko tega čudovitega filma. To Leslie je film, ki si več kot zasluži pristati pod oskarjevskimi žarometi.