V vzponom gibanja MeToo je tudi čezlužniška sedma umetnost postala vse bolj dovzetna za realistične obravnave problematik, kot so toleranca do mizoginije in seksizma, hkrati pa je gibanje odprlo tudi boleče poglede na razsežnosti zlorab, ki jih toksični moški pustijo na svojih partnerkah. Alice, Darling, celovečerni režijski prvenec britanske igralke Mary Nighy, se resda (znova) osredotoča na toksično razmerje, vendar pri tem ne izpostavlja fizičnega nasilja, ampak predvsem čustvene manipulacije in verbalne žaljivke; naslovna junakinja, ki jo presunljivo odigra Anna Kendrick, je namreč ujeta v manipulativno in poniževalno razmerje z narcisoidnim umetnikom Simonom. Ta Alice nadzoruje na vsakem koraku; preko telefona ves čas preverja, kje se nahaja in s kom govori, narekuje ji, kako se mora oblačiti in obnašati, vsako njeno želje sprevrže v obtoževanje, da je sebična itd. Alice, ki je že zdavnaj podlegla njegovim igram in Simona celo dojema kot ljubečega moškega, začne sčasoma ugotavljati, da se ji lomijo tla pod nogami. To še posebej pride do izraza, ko se odpravi na krajši oddih s svojima najboljšima prijateljicama, kjer jima postopoma razkrije, kako naporen in toksičen je njen partner. Kot že rečeno; Alice, Darling se pri obravnavi zlorabe ne zateka k fizičnemu nasilju, ampak na srhljivo realističen način predstavi tragično plat t.i. čustvene zlorabe, ki še toliko bolj strese do kosti zaradi že omenjene odlične igre Kendrickove ter režiserkinega izvrstnega očesa za majhne podrobnosti, s katerimi potrpežljivo razkrije tragično ozadje zgodbe glavne junakinje. Bežni prizori, kjer si Alice od tesnobe trga lase in doživlja napade panike, ker ima seksualne sanje o drugem moškem, so dovolj zgovorni, da ne potrebujejo dodatne razlage in Nighyjeva to subtilnost uspe obdržati vse do katarzičnega konca. Edino, kar film nekoliko zavira, je skromna dolžina slabe ure in pol, zaradi katere se zdi, da odnos med Alice in Oliverjem ni ravno poglobljen, nekatere gledalce pa bo zmotila tudi odsotnost zadovoljivega epiloga, ki pa pri takšnih zgodbah žal ni mogoč. Alice, Darling navkljub nekaterim manjšim napakam predstavlja emocionalno brutalno, sporočilno močno in srhljivo prepričljivo dramo, ob kateri se gledalec pošteno zamisli.

V prvih petih minutah filma Babylon, več kot tri ure dolge hedonistične epopeje o prelomni tranziciji sedme umetnosti iz nemega v zvočni film, spremljamo mehiškega emigranta Mannyja (Diego Calva), kateremu se na glavo podela orjaški slon, ki ga mora dostaviti na razvratno zabavo vplivnega filmskega producenta. Ta vulgarno absurden prizor je dober napovednik tega, kar gledalca čaka v nadaljevanju najnovejšega celovečerca Damiena Chazella; tri ure prikaza ekscesov, teatralnosti, načičkanosti, ekstremnega hedonizma in posledično tudi dekadentnega življenja v tovarni sanj, Hollywoodu. Film spremlja več likov, ki so tako ali drugače zaznamovani z že omenjeno preobrazbo nemega v zvočni film; poleg Mannyja so tu še zapeljiva mlada igralka Nellie (Margot Robbie), domišljavi zvezdnik nemih filmov Jack Conrad (Brad Pitt) in temnopolti jazz glasbenik Sidneyja Palmerja (Jovan Adepo). Chazellov ep skuša skozi zgodbe različnih likov predstaviti nekatere najbolj izrazite dele tedanje filmske zgodovine; od grotesknega objektiviziranja mladih igralk, eksistencialne krize igralcev, ki jih je povozil čas pa vse do sistemskega rasizma, vkoreninjenega za zidovi vplivnih filmskih studiev. Ne bi pretiravali, če rečemo, da je Babylon Chazellov daleč najbolj razkošen, ambiciozen in po drugi strani tudi skorajda anarhistični projekt v karieri; prizorov spolnosti, brutalnega nasilja, najrazličnejših profanosti in drugih eksceov je v izobilju, kar po eni strani prinaša tehnično izpiljeno in vizualno razkošno gledalsko izkušnjo, po drugi pa tudi precej nedodelan spektakel, kjer stil občutno prevladuje nad vsebino. Med prednosti filma se lahko brez dvoma uvrščajo vzdušni kostumografija, scenografija in fotografija, privlačna glasbena podlaga in predvsem vrhunske igralske predstave, še posebej Robbiejeve in Pitta. Glavna težava filma je njegov precej nedodelan in površinski scenarij, ki sicer uspe razviti določene dele okvirne zgodbe (npr. Conradov karierni zaton), spet druge pa zgolj na hitro ošvrkne in pusti plavati na površju (npr. Calvov Manny in Adepov Sidney, ki sta daleč najbolj nedodelana lika v filmu. Nasploh pa se zdi, da je Babylon film, ki pove veliko, a hkrati malo. Film, ki ga je vredno občudovati zaradi svoje epske veličine in ambicij, hkrati pa grajati, ker si zastavi tisoč ciljev, namesto da bi sledil le peščiči in s tem ostal bolj fokusiran. A navkljub težavam, s katerimi se Babylon srečuje, gre še vedno za razkošen, divjaški, duhovit in razigran filmski ep, ki se pošteno požvižga na politično korektnost in po treh urah (te sicer minejo dokaj hitro) pusti povsem zadovoljiv vtis.