Anne at 13.000 Ft. je majhna kanadska psihološka drama o naslovni junakinji, mladi vzgojiteljici v vrtcu, ki očitno noče odrasti. Do svojih kolegic v službi je pogosto otročje napadalna, med delom se večkrat zaloti pri sanjarjenju, vsakodnevne obveznosti pa dojema kot nepotrebna bremena, zaradi katerih se ji tudi poveča občutek družbene tesnobe in nevrotičnosti. Film režiserja in scenarista Kazika Radwanskega (pri pisanju scenarija mu je pomagala tudi glavna igralka Deragh Campbell) nima jasnega začetka ali konca, temveč se osredotoča na en dogodek v Anninem življenju, ki ima nanjo močan vpliv; skok s padalom, ob katerem (najverjetneje) občuti svobodo, po katerih potihem hrepeni. Svobodo, osvobojeno spon družbenih pravil, delovne rutine in vseh ostalih pasti, ki jih prinaša življenje odraslih. Več kot očitno je, da je osrednji motiv filma strah pred odraslostjo in kakšne posledice lahko ta pusti na posamezniku, v tem primeru naslovni junakinji, ki jo naturalistično, čustveno in grobo realistično odigra Campbellova v eni svojih življenjskih vlog. Ker gre za karakterno dramo, je pogosto tresoča in nefokusirana kamera vedno usmerjena proti glavni junakinji in njenem obrazu, ki pove mnogo več kot kakršnakoli beseda. Ravno zaradi tega strogo realističnega pristopa, ki se odreka kakršnemukoli komentarju, gledalec dobi občutek, da ne gleda zgolj filma, ampak resničnost. Neflitrirano, necenzurirano, surovo in mestoma poetično. In četudi film več kot uspe očarati s svojim močno realističnim pristopom, bo zaradi istega razloga kakšnega gledalca tudi odvrnil. Anne at 13.000 Ft. je namreč film, ki ne ponuja nobenih odgovorov in svojo zgodbo zaključi enako naključno kot jo tudi začne; gledalec ob koncu ugotovi zgolj to, da je Anne več kot očitno žrtev neke tesnobe in čustvene nezrelosti, kar pa je jasno že v prvi polovici filma, zato se zna zgoditi, da bo marsikateri gledalec ob koncu čutil prikrajšanost oz. nezadovoljstvo nad pomanjkanjem odgovorov. Z izjemo te napake – ki morebiti celo ni – je Anne at 13.000 suveren in čustven prikaz posameznikova razkolga med sanjavostjo in grobo resničnostjo.

The Alpines je tiste vrste film, ki se rad pretvarja, da je nekaj popolnoma drugega kot v resnici; sprva se odvija kot drama o ponovnem snidenju nekdanjih srednješolskih prijateljev, ki pa se kmalu spremeni v skrivnostni psihološki triler, proti koncu pa že v melodramatično krvavo grozljivko. Glavni junaki namreč tekom druženja ugotovijo, da se niso zbrali zaradi nostalgičnega obujanja spominov, ampak ker nekdo od njih zahteva, da razkrijejo svoje najbolje temačne in zamolčane skrivnosti. Kar sledi, je predvidljivo nizanje čustvenih izbruhov, zapletenih odnosov, prevar in drugih zahrbtnih nečednosti, zaradi katerih se nekdaj trdne tovariške vezi med glavnimi junaki nenadoma pretrgajo. Težko je reči, da The Alpines odkriva toplo vodo, ker jo res ne; gre še za enega od filmov, kjer se sprva neobremenjeno druženje med prijatelji spremeni v kolektivni neprijetni emocionalni zlom, ki je nujen, da bi se glavni junaki osvobodili lastne preteklosti in s tem našli pot v boljšo prihodnosti in se s svojih preteklih napak nekaj naučili. Takšna smer bi za pričujoči film resda bila sila predvidljiva, toda rezultat bi bil neprimerno boljši od tega, česar smo gledalci na koncu deležni; The Alpines je namreč film, ki se nikoli ne more docela odločiti, kaj bi rad bil, zato skuša zmetati elemente vsega na kup v upanju, da se bodo ti sami od sebe zlepili v smiselno celoto. Žal do tega nikoli ne pride; film režiserja Danteja Aubaina sicer ni slab, saj s seboj prinaša solidno igralsko zasedbo in dobronamerno končno sporočilo, vendar pa se mora gledalec na poti do tja prebiti skozi celo morje nelogičnosti (npr. ko glavni junaki odkrijejo, da jim nekdo za seboj pušča s krvjo napisana sporočila, se namesto bega odločijo za sproščen spanec, prav tako pa je namignjeno, da se liki ne morejo vrniti domov, ker so vse ceste poplavljene, četudi jih film večkrat pokaže popolnoma urejene in prevozne), vse bolj nadležnih likov, za katere ni povsem jasno, zakaj se sploh družijo in absurdno krvavega epiloga, ki se dotakne sicer občutljive družbene problematike, toda tik ob koncu se Aubdain odloči za še preobrat, ki samo potrdi, kar bo gledalcu že dosti prej jasno. To, da je The Alpines film, ki skuša biti veliko, vendar na koncu od njega ne ostane veliko.