Režiser in igralec Jim Cummings je prvič opozoril nase s kratkim filmom Thunder Road, katerega je leta 2018 predelal v celovečerno obliko ter nemudoma postal eden od najbolj prepoznavnih obrazov ameriškega neodvisnega filma. Komična drama o policistu na robu živčnega zloma je prepričala s svojevrstnim črnim humorjem, izbrušenim satiričnim nabojem ter nekonvencionalno pripovedno nitjo, ob kateri gledalec nikole ne uspe docela uganiti, v katero smer se bo zgodba pred njegovimi očmi obrnila. V podobni maniri Cummings nadaljuje tudi s svojim drugim celovečercem, komično grozljivko The Wolf of Snow Hollow, ki postreže z za žanr filmov o volkodlakih precej generično zgodbo; majhno “twin-peaksovsko” mesto, ki cveti predvsem od gorskega turizma, pretresajo brutalni umori velikanske zveri, podobne volku, lokalne oblasti pa si prizadejo čimprej najti storilca. Zgodba sama po sebi ne prinaša nič novega, toda odlika filma je ta, da postreže z galerijo ekscentričnih likov, ki se zdijo vse prej kot sposobni kontrolirati situacijo, v kateri so se znašli. Kakopak s Cummingsom na čelu, ki zopet (odlično) odigra vlogo koleričnega policista, ki se spopada s svežo ločitvijo, alkoholizmom ter nezmožnostjo sledenja stopinjam svojega očeta, ostarelega šerifa. The Wolf of Snow Hollow je film, kateremu na tehnični ravni ni moč veliko očitati; kamera in montaža sta pričakovano odlični, čudovita fotografija pa poskrbi, da si gledalec že v uvodnih kadrih panorame zasneženih gora spočije oči. Igralski nastopi so nadpovprečno dobri, šale bolj ali manj posrečene (četudi se zna zgoditi, da Cummingsov smisel za črni humor ne bo vsakomur pogodu), navdihujoče pa je tudi videti, kako Cummings spretno pilotira med konvencionalno grozljivko ter satiričnim portretom psihično zlomljenega patriarhata, ki ga pooseblja glavni lik. Če bi filmu lahko kaj očitali, je to, da je nekoliko prekratek (slabih 84 minut) in da ne uspe popolnoma razviti tako like kot tudi nekatere dele zgodbe, še posebej v zaključku, ki se zdi zelo na hitro spacan skupaj. Na srečo nobena napaka ni tako usodna, da bi pokvarila nasploh zadovoljiv vtis, ki ga pusti Cummingsov drugi režijski izlet in z nestrpnostjo pričakujemo, kaj nam bo filmar pripravil v prihodnje.

Posneti moderno predelavo srhljive klasike Evil Dead iz leta 1981, se za mnoge, še posebej pa za goreče oboževalce teatralne groze, ki jo je dostavil Sam Raimi, zdi nekaj popolnoma nepotrebnega. Kako namreč poustvariti zabavljaško krvavo orgijo, ne da bi ob tem izpadel kot bleda kopija Raimija oz njegovega stila? Odgovor je preprost; kreneš v popolnoma drugo smer in Evil Dead obravnavaš kot bolj resno in temačno nadnaravno grozljivko, pri tem pa ohraniš najbolj prepoznavne elemente franšize kot so krvavi ekscesi in brutalno nasilje, ki tokrat nosi bistveno bolj tragične posledice kot v izvirniku. Predelava, ki jo je kompetentno režiral Fede Alvarez, postreže s popolnoma samostojno zgodbo o skupini mladih ljudi, ki odpotuje v ikonično kočo sredi gozda, da bi prijateljici pomagali premagati odvisnost od mamil, vendar pri tem odkrijejo knjigo mrtvih Necronomicon in obudijo starodavno zlo. Kot že rečeno, je Alvarezova intrepretacija kultne grozljivke usmerjena v temo in se popolnoma distancira od odštekanega humorja izvirnika, kar se morebiti zdi kot strel v prazno, vendar pa s tem tveganim pristopom Evil Dead naposled postane tisto, kar bi moral biti že od samega začetka; čisto prava grozljivka, ki gledalca prestraši z vzdušno temačno atmosfero, prepričljivo vizualno podobo, odlično uporabo zvoka, brezhibno scenografijo in masko ter še vedno pretiranim, vendar bistveno bolj okrutnim nasiljem. Filmu je prav tako moč šteti v plus, da gledalca ne obremenjuje z zamotano zgodbo ali kompleksnimi liki, ampak ga zelo hitro vrže v dogajanje in drži v napetosti vse do grandioznega krvavega epiloga. Ta enostavnost kakopak predstavlja dvorezen meč, saj zaradi nje Evil Dead nikoli ne štrli iz povprečja, prav tako pa je sam zaplet o odvisnici, ki mora premagati svoje demone, povsem nepotreben oz. ne služi nobenemu namenu. Navkljub tem napakam je “novi” Evil Dead v marsičem boljši od izvirnika, saj je dejansko napet in strašljiv, Raimijevi oboževalci pa bodo najverjetneje še naprej vihali nos nad mnogimi pretiranimi spremembami.