Zadnja leta, ko so sovražni govor, primitivizem, nesramežljivo propagiranje vse možnih oblik diskriminacije in nasilje postali del našega vsakdana, se zdi, da se svet pred nami spreminja v nekaj, ob čemer nas lahko strese do kosti. Realnost je postala nekaj, kar običajno srečujemo v grozljivkah in verjetno je zato pričujoči filmski žanr zadnja leta vse bolj družbeno oz. politično obarvan. V ta podžanr spada tudi Netflixov nadnaravni triler His House; film spremlja begunski par iz Južnega Sudana, ki pred vojno pribeži v Anglijo in se po odredbi azilnega doma nastani v novem domu, napol razpadajoči hiši v Londonu. Kar par sprva dojema kot dobro priložnost za nov začetek, se hitro spremeni v nočno moro, še posebej, ko sta se oba pod pritiskom nadnaravnih sil prisiljena soočiti s svojo mučno preteklostjo. His House v prvi polovici tematizira težavno intergracijo beguncev v novo okolje (kar je premeteno izpostavljeno s prizori, kjer par tava po medsebojno enakih londonskih ulicah, ki močno spominjajo na velikanske zaporniške celice) in nestrpnost, ki ju par doživlja ob stiku z lokalnim prebivalstvom, toda v nadaljevanju se razgali druga plat zgodbe, ki je bisteno bolj intimna in srceparajoča; par mora na najbolj mučne načine kreniti skozi različne faze obžalovanja in prebolevanja travme, hkrati pa razgaliti svoje najbolj temačne skrivnosti. Mogoče se zdi, da skuša filma v slabo uro in pol stlačiti preveč stvari, toda temu še zdaleč ni tako, saj His House ostaja ves čas koherenten in ne zatava v hollywoodsko lepotičenje in pridiganje. Strašljivi prizori so bolj ali manj posrečeni, čeprav se prava groza zgodbe kakopak skriva zunaj nadnaravnih okvirjev, v kruti, nasilni in pogosto zbegani resničnosti. Primerno za tiste, ki od grozljivk zahteva nekoliko več vsebinske teže.

Srhljivka Alone ima sila preprosto zgodbo; mlado dekle postane tarča zasledovalca v neoznačenem črnem avtomobilu in je prisiljena v krut (in predvsem krvav) boj za preživetje. To je vse. Se sliši izpeto? Vsekakor. Ali pričujoči film odkriva toplo vodo? Niti približno. Ali zaradi tega ni vreden ogleda? Absolutno ne. Alone na vsebinski ravni ni pretirano izviren ali globok film, vendar pa zato prepriča z vsem ostalim, še posebej z odlično igralsko predstavo Jules Wilcox v vlogi osrednje junakinje Jessice, ki je izvrsten primer močnega ženskega lika, katerega v Hollywoodu še vedno niso sposobni ustvariti. Jessica je simpatičen lik z dobro razvito zgodbo, ki nam nakloni ravno dovolj razlogov, da nam zanjo ni vseeno, ne obnaša se kot tipična zabita avša iz klišejskih grozljivk ter sklepa dokaj razumne odločitve, zato do nje gledalec vzpostavi veliko mero empatije. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo pomanjkanje motivov za morilčeva dejanja, vendar ga ravno ta skrivnostnost dela zastrašujočega in nepredvidljivega. A tam, kjer film najbolj zasije, je visoka ravna suspenza, ob katerem bo tudi gledalcu večkrat zastal dih ter ravno pravšnja kombinacija trilerja o preživetju v stilu Deliverance ter atmosferične strašljivke, s katero je zaznamovana prva polovica filma. Kot že rečeno; Alone ne predstavlja prelomnico v žanru grozljivk o preživetju, je pa prepričljivo odigrana in napeta dirka s časom.