Grozljivke, postavljene na britansko podeželje, vedno oddajajo sila posebno in nenavadno morbidno energijo, ki jo je težko pojasniti z besedami. Na najbolj preprost način bi rekli, da so ruralni predeli Anglije so že od nekdaj zaznamovani z občutno temačnostjo, hladno mistiko ter mikavno skrivnostnostjo, katerim se je nemogoče upreti. Tega se zaveda tudi družinska srhljivka Homebound, ki že na začetku izpostavi sila neugoden položaj za glavno junakinjo Holly; ta se s svojim zaročencem odpravi v podeželsko hišo, kjer prebivajo njegovi trije otroci in bivša žena, katere pa ni nikjer na spregled. Situacija, ko se mora mlada ženska spoznati ne zgolj z otroci svojega zaročenca, ampak tudi z njegovo bivšo ženo, je vse prej kot prijetna in režiser in scenarist Sebastian Godwin se tega še kako zaveda, zato je že od uvodnih kadrov jasno, da se za stenami podeželske hiše skriva nekaj čudnega; otroci namreč živijo popolnoma sami, bivše žene pa ni nikjer na spregled, Holly pa kmalu dobi občutek, da zaročenčevi hčerki in sin gojijo do nje močne zamere in da je v hiši nezaželjena. Ena od prednosti filma Homebound je v tem, da izvrstno gradi suspenz ter s potrpežljivim tempom gradi dogajanje, ki iz minute v minuto postaja vse bolj neznosno, k še boljšemu vzdušju pa pripomore dejstvo, da se večina dogajanja odvija znotraj stare utesnjene hiše, iz katere se zdi, da ni preprostega izhoda. Seveda film tega rezultata ne bi dosegel brez odlične igre Aisling Loftus v vlogi Holly, ki uspe gledalcu približati osrednji lik in ga navkljub skromni dolžini 70. minut narediti dovolj poglobljenega in všečnega, da mu zanj ni vseeno. Toda vso to stopnjevanje suspenza in nelagodnega vzdušja žal ne pripelje do zadovoljivega epiloga in to je edina (ter hkrati velika) napaka pričujočega filma. Končni razplet je po svoje šokanten in smiseln, vendar pa s svojim antiklimaksom ter nenadnim koncem daje občutek močne in predvsem zoprne nedodelanosti. Homebound je tako napol skuhan izdelek z ogromno potenciala, ki pa se porazgubi v režiserjevi očitni dilemi, kako zastavljeno zgodbo zaključiti. In slednje doseže tako, da zgodbe sploh ne zaključi.

Tako kot je že nekdaj govoril sloviti Edgar Allan Poe, najhujša groza izhaja iz človeka samega oz. njegovih notranjih strahov, travm in frustracij, katerih bitka z njimi dejansko spominja na posebno obliko (avto)eksorcizma. Tega zanimivega vidika se loteva tudi nadnaravna srhljivka When I Consume You, ki gledalcu ne prizanaša z umazanim in depresivnim vzdušjem, ujetim v nič kaj bolj vedro in z upanjem napolnjeno urbano okolje, temu primerno turobna pa je tudi sama zgodba; Daphne in njen rahlo zaostali brat Wilson se s težavo prebijata skozi življenje, več kot očitno pa je, da s seboj nosita tudi ogromno nerazčiščenih travm, povzročenih s strani njunih odtujenih staršev. Toda kmalu je dvojica postavljena pred nenavadno preizkušnjo; Daphne stori samomor, vendar pa je Wilson prepričan, da je za njeno smrt odgovoren skrivnostni zalezovalec, ki naj bi dekle teroriziral že več kot pet let. Wilson se sam in prestrašen loti lova na domnevnega morilca njegove sestra, slednja pa se vrne v njegovo življenje kot duh, ki ga poskuša naučiti osnovnih pravil preživetja v mestni džungli. When I Consume You je film, ki nima postavljene jasne ločnice med realnostjo in fantazijo, zato bo gledalec težko razločeval, kaj je v zgodbi resničnega in kaj produkt domišljije osrednjih likov. Ta pristop bo kakopak nekatere zmedel, toda ravno zaradi tega pričujoči film ohrani unikatno identiteto, ki hkrati obravnava zlajane teme travme in prebolevanja le te na svež in provokativen način. Režiser in scenarist Perry Blackshear samozavestno in suvereno ustvari močno simbolično zgodbo, ki pod niansami groze in suspenza razgalja presenetljivo ganljivo pripoved o neuničljivi ljubezni med bratom in sestro, ki ju odlično odigrana Libby Ewing in Evan Dumouchel, njuna pa je tudi zasluga, da se film drži pokonci tudi v bolj šibkejših momentih. When I Consume You namreč zna na trenutke delovati nekoliko preveč samozadostno in pretenciozno, toda kot celota bo še vedno prepričal vsakega gurmanskega oboževalca grozljivk.