Potem ko je francoski ekstremni filmar Alexandre Aja šokiral kritike in občinstvo s krvavim psihotrilerjem High Tension, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo njegov talent za snemanje grozljivk zavohal Hollywood. Omenjeno klasiko francoskega vala ekstremnega filma je videl tudi legendarni Wes Craven in mu ponudil priložnost za snemanje predelave njegovega gverilskega kulta The Hills Have Eyes. V obeh spremljamo zgodbo družine, ki obtiči sredi puščave in postane tarča lokalnega plemena mutantskih ljudožercev, razlika je zgolj v tem, da je Aja določenim delom zgodbe posvetil nekoliko več pozornosti kot Craven, še posebej močno je izpostavil tragično naravo zlikovcev, ki so tokrat žrtve vladnih poskusov z radioaktivnim orožjem, vendar pa naj vas to ne zavede preveč; še vedno je jasna ločnica med dobrimi in slabimi liki, zato ne pričakujte neke moralne kompleknosti. Nasploh pa je The Hills Have Eyes eden redkih primerov remaka, ki se ne kosa, ampak tudi na več mestih preseže original, saj je odigral in posnet bolj profesionalno, Aja se tudi dobro odreže pri grajenju napetosti in prepričljivega ozračja, ki zlije krvavi slasher ter western, bo pa nekatere zmotilo, da se je nekoliko omehčal z nasiljem. Ne razumite me narobe; pričujoči remake še vedno postreže z ogromno količino prelite krvi in drugih odurnosti, toda glede na Ajine prejšnje izdelke se zdi, da se je režiser tokrat malce brzdal in čezlužnemu občinstvu prizanesel s šoki. The Hills Have Eyes potrdi tisto, kar trdimo mnogi že vrsto let; če že mora Hollywood utrujati s predelavami klasičnih grozljivk, potem naj za to delo najame ljudi, ki vejo, kako se temu streže. In pričujoča predelava je več kot zgovoren dokaz, da to še kako drži.

Od filma s precej nedomiselnim naslovom The Dead Girl in Apartment 03 si ni moč obetati ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu. Pravzaprav že sam naslov pove vse, kar je treba o filmu vedeti; v stanovanju številka 3 se nahaja mrtvo dekle oz. njena prikazen, ki še ni pripravljena zapustiti ta svet in odpotovati v onostranstvo. Ta slaba novica doleti Lauro, ki po nenadni smrti svoje sostanovalke postane tarča nadnaravnih sil, ki se skrivajo v njenem, zdaj praznem stanovanju. Navkljub vsem slabim obetom pa se film režiserja in scenarista Kurtisa Spielerja izkaže za prijetno presenečenje; četudi se izdelku pozna, da je bil posnet za praktično drobiž, je končni rezultat zadovoljiva žanrska zabava, ki ne traja predolgo in postreže z nenavadno visoko mero suspenza in efektivnih prizorov strašenja. Ena od odlik filma je namreč ta, da se Spieler zaveda omejitev, ki jih prinaša majhen proračun, zato bolj kot na cenene posebne učinke cilja na grajanje tesnobne atmosfere (glavnina filma se odvije v notranjosti stanovanja glavne junakinje Laure), ko pa se že loteva prikaza nadnaravnih sil, so te premeteno vedno izven vidnega fokusa in skrite v sencah. Zgodba je kakopak predvidljiva in se oklepa mnogih klišejev žanra o demonskih obsedenostih, duhovih ter skrivnih ritualih črne magije in ostalega okultnega hokuspokusa, toda vse, kar The Dead Girl in Apartment 03 izpelje, je povsem na nivoju in v okviru nizkega proračuna na povsem zadovoljivem nivoju. Igralske predstave nekoliko šepajo, kar je razumljivo, vendar pa je Laura Dooling v glavni vlogi presenetljivo dobra in drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih. Končni rezultat je solidna grozljivka, ki v slabih 70. minutah ne raztegne svoje prezence do te mere, da bi začela najedati.