Kralj ameriškega neodvisnega filma Jim Jarmusch se je tekom svoje kariere redko posvečal izrazito žanrskim izdelkom, pa tudi v teh primerih je filme obarval s svojim značilnim ekscentričnim tonom, ki se je uspel izogniti pričakovanim klišejem in formulaičnim rešitvam. Only Lovers Left Alive je Jarmuschov izlet v žanr vampirskega filma in vsaj po vsebini se zdi, da izdelek prinaša nekaj izredno klišejskega, saj v ospredje postavi več stoletij trajajočo romanco med vampirjema Adamom in Evo, ki sta vedno skupaj, pa četudi nastopijo obdobja, ko živita vsak zase na drugi celini. Adam (verjetno najboljša vloga Toma Hiddlestona) je vase zaprt, poetično zamorjen in sramežljiv rocker, ki po lastnih besedah ustvarja glasbo za pogrebe, medtem ko je Eve (znova fenomenalna Tilda Swinton) precej bolj živahna, zgovorna in optimistična vampirka, ki skuša razvedriti svojega fanta, pa četudi je to vse prej kot enostavna naloga. Only Lovers Left Alive ima vse nastavke za pozabljiv vampirskih izdelek, toda Jarmusch znova dokaže, da je mojster svoje obrti in ustvari enega najboljših filmov v svoji karieri. Gre za odlično zrežirano, potrpežljivo tempirano, odlično odigrano in zabavno odo nespečnosti, glasbi in ljubezni, ki se odmika od pretirano sentimentalnih in mračnjaško romantičnih pogledov na življenje vampirja in namesto tega pokaže tudi drugo plat tovrstnega “načina življenja”; da so priljubljeni krvosesi lahko tudi otožni, tečni, nepotrebno zamorjeni in celo zabavni. Jarmusch ta melanholični ton zgodbe in razpoloženj glavnih junakov izvrstno ujame s premeteno odločitvijo, da je večino dogajanja zreduciranega na nočne ure in skoraj vedno v objemu zapuščenih del velikih mest. Ta praznina in samota sta čudovito začinjeni s humorjem in blues rockovsko poetiko, ki vampirjem pristaja bolj kot bi pričakovali. Only Lovers Left Alive je nedvomno veliko zmagoslavje za vse vpletene in eden najboljših filmov v Jarmuschovi karieri.

Ocena

Frailty predstavlja režijski prvenec žal pokojnega igralca Billa Paxtona, ki se drzno in samozavestno spusti v razkrivanje najbolj temačnih predelov človekove psihe in kakšne posledice ta nestabilnost pušča za seboj. Izredno nasilna in temačna psihološka grozljivka se začne z obiskom skrivnostnega možakarja po imenu Fenton Meiks (Matthew McConaughey), ki agentu FBI razkrije, da pozna identiteto že več let iskanega serijskega morilca po imenu Božja roka. Od tu naprej se glavnina filma odvija v obliki morečih flashbackov iz Fentonove mladosti, ko je odraščal skupaj z mlajšim bratom Adamom in očetom vdovcem, sicer verskim fanatikom, ki je prepričan, da ga je Bog poslal na zemljo, da bi v njegovem imenu pobijal “demone” v človeški obliki. Zgodba sama po sebi ne odkriva tople vode, saj so serijski morilci, ki ubijajo v imenu Boga, v žanru grozljivk že skorajda kliše in težko je reči, da Paxtonov film razkrija kaj presenetljivo novega. Kar pa seveda ne pomeni, da je Frailty slab ali povprečen film; navkljub že večkat videnemu zapletu uspe izdelek prepričati s spretno režijo, dobrim scenarijem, prepričljivo izrisanemu konfliktu med glavnima junakoma, ki imata svoje poglede na poslanstvo “lova na demone”, ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na odlične igralske predstave, še posebej Paxtona v vlogi zblaznelega očeta, do katerega pa hočeš nočeš gledalec vzpostavi določeno mero sočutja, saj je prej žrtev psihoz kot pa obsojanja vreden človek. Ravno ta vsebinska kompleknost in prepričljivo temačna atmosfera, ki veliko dolguje klasiki The Texas Chainsaw Massacre naredijo iz filma Frailty povsem spodoben užitek za oboževalce žanra. Končni razplet bo morebiti nekaterim preveč za lase privlečen, prav tako pa bi si želeli mogoče malce več poglobljenega vpogled v psihe glavnih junakov, vendar pa je film kot celota prepričljiv, vzdušen, napet in brutalen, ne da bi pri tem zapadel v pretiravanje. (Ne)okusni triler za oboževalce psiholoških srhljivk.

Ocena