Za začetek zanimivost; Matt Sobel, režiser pričujoče ameriške predelave izvrstnega avstrijskega šokerja Goodnight Mommy iz leta 2014, sprva ni imel želje, da bi se lotil projekta, češ da v njem ne vidi nobenega smisla. To popolnoma drži; psihološka srhljivka Veronike Franz in Severina Fiale je občinstvo prepričala z enkratno strašljivo atmosfero, nelagodno počasnim tempom ter pretresljivim končnim preobratom, ki je celotno zgodbo do tistega trenutka obrnil na glavo in ji dodal popolnoma nove, tragične dimenzije. Uspeh filma o bratih dvojčkih, ki sta prepričana, da njuna mama, katere obraz je zaradi lepotne operacije popolnoma zavit v povojih, ni prava mama, ampak vsiljivec, je ravno v preobratu, ki vsebino dodatno obogati, hkrati pa spremeni gledalčevo percepcijo na celotno stresno situacijo. In ta omenjeni preobrat je bil v naslednjih letih tolikokrat analiziran, zato se predelava filma zdi smiselna zgolj v primeru, če bi zgodbo popolnoma spremenili, kar načeloma ni slaba ideja. Žal Sobelova različica Goodnight Mommy ne premore samozavesti ali domiselne vizije, ki bi upravičila njen obstoj. Gre za boleče rutinsko, zgolj zmerno vzdušno in glede na izvorni material presenetljivo dolgočasno reciklažo izvirnika, ki dlakocepsko sledi zgodbi originala, saj se očitno boji, da bi s kakšnimkoli odstopanjem razjezila njegove oboževalce. In tu se poraja vprašanje za milijon evrov; kakšni logiki sledijo čezlužniki pri delanju filmskih predelav? Je njihov edini motiv za proizvodnjo tovrstnih filmov v prepričanju, da je ameriško občinstvo preveč leno, da bi bralo podnapise in bo zgolj na podlagi tega izbralo predelavo namesto izvirnika? To zaostalo prepričanje je dejansko še najbolj smiseln razlog, zakaj predelave tujih grozljivk izpadejo takšne kot je Goodnight Mommy. Film pred potopom delno rešujejo dobri igralci, še posebej Naomi Watts in dvojčka Nicolas in Cameron Crovetti, toda to še zdaleč ni dovolj, da bi pričujoča predelava upravičila svoj obstoj. Več od tega, da ostanite pri izvirniku, vam tudi avtor tega bloga ne more priporočiti.

Velikanski uspeh franšiz kot sta Conjuring in Insidous je sprožil nov val modernih grozljivk, ki se poslužujejo določenih “zakonitosti”, ki so mlajšemu občinstvu všečne, starejšemu pa nadležne; govora je o specifičnem načinu strašenja gledalca, ki je pospremljen z nenadnimi skoki pred kamero (t.i. jumpscare) in bučno violinsko glasbo. In četudi sta zgoraj omenjena filma uspeta tovrstno formulo uspeha ohraniti na zadovoljivi ravni, so nadnaravni triler tipa The Nun in večina kataloga filmske hiše Blumhouse pri tem zapadli v pretiravanje ter bili strašljivi zgolj hiperaktivnim 12 – letnikom z nizkim pragom pozornosti. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Parkerja Finna z naslovom Smile delno spada v to kategorijo grozljivk; film pripoveduje zgodbo o požrtvovalni zdravnici na psihiatričnem oddelku, ki nekega dne v ordinacijo sprejme prestrašeno mlado dekle, ki pred njo stori samomor z bizarnim nasmeškom na ustih. Kmalu zatem zdravnico začne zasledovali nadnaravna sila, povezana z umrlim dekletom in kar sledi, je napeta dirka s časom, saj glavna junakinja vse globje tone v žrelo nerazsodnosti in paranoje. Kot že rečeno, Smile je grozljivka, ki cilja na najstniško občinstvo, vendar pa hkrati skuša zgraditi most med modernim in klasičnim; gre za film, ki se ne zanaša izključno na nenadne skoke pred kamero in obmetavanje z bučnimi zvoki, ampak uspe vzpostaviti presenetljivo vzdušno atmosfero z nekaterimi posrečenimi trenutki suspenza in groze, zaradi katerega je tudi zgodba bolj interesantna. Filmu pomaga tudi to, da njegova glavna junakinja ni nadležna avša, ampak oseba, s katero se gledalce lahko poistoveti in pogosto sprejema racionalne odločitve. Škoda le, da se film ne uspe izogniti določenim klišejem, melodramatičnim pretiravanjem in zoprno zmanipuliranim prizorom groze, vendar glede na preostalo ponudbo jo Smile dokaj dobro odnese in se celo uspe dvigniti nad povprečje. Nič revolucionarno novega, ampak navkljub temu všečna žanrska zabava za oboževalce bolj “lahkotnih” grozljivk.