Pisec Stephen King ob snovanju kratke zgodbe Children of the Corn verjetno ni pomislil, da bo ta nekoč na velikem platnu zaplodila celo serijo filmov, četudi je izvirnik iz leta 1984 (z Lindo Hamilton v glavni vlogi) izpadel kot rahlo generična in formulaična, vendar še vedno zabavno krvava žanrska zabava, ki ni potrebovala nobenega nadaljevanja. Toda Hollywood v svoji želji po kovanju dobička ne pozna meja in zato je zgodba o otroškem kultu, ki ga vodi nadnaravna entiteta, ki se skriva v notranjosti koruznega polja, dobila kar deset nadaljevanj, letos (ali pa leta 2020, saj so izid filma prestavljali tri leta, kar pomeni vse prej kot dobro novico) pa smo deležni še enajstega, lenobno imenovanega kar Children of the Corn. Ali gre za predelavo istoimenskega filma iz leta 1984, prezgodbo ali nekaj čisto tretjega, na tej točki sploh ni pomembno, saj bo tudi pričujoči izdelek do konca leta (če ne že dosti prej) utonil v pozabo in obtičal v bunkerju gledalčeve podzavesti. Film režiserja Kurta Wimmerja, ki je pred tem ustvaril spodobno ZF distopijo Equilibrium, je namreč še ena generična, bleda, dolgočasna, nedomiselna in lena grozljivka, ki skuša že znani zgodbi dodati nekaj navidez dobrodošlih sprememb; zlikovka je tokrat deklica Eden, ki jo zavzeto odigra Kate Moyer (hkrati je ona tudi edina dobra stvar tega filma), Wimmer pa prav tako želi dostaviti nekakšen družbeni komentar o okoljskih spremembah in mačehovskem odnosu človeka do narave. Toda ideje so lahko na papirju dobre, medtem ko v izvedbi pogorijo in Children of the Corn je dober primer takšnega filma; kot grozljivka ne premore nobenega suspenza in vzdušne atmosfera, večina likov je pozabljivih in enodimenzionalnih, z izjemo Moyerjeve so vsi igralci vidno zdolgočaseni in nagnjeni k melodramatični prezenci, posebni učinki pa so izredno ceneni in posledično neprepričljivi. Children of the Corn je tako še eden v vrsti nepotrebnih predelav / predzgodb / karkoli-že nostalgičnih grozljivk, ki nima prav nobenega razloga za obstoj.

Skoraj vsako leto smo v žanru grozljivk deležni filma, ki samozavestno prebije žanrske okvirje in postreže z močnim družbenim komentarjem. Leta 2020 je v duhu aktualnega #metoo gibanja vzklil napol feministični film The Other Lamb poljske režiserke Malgorzate Szumowske, ki je usmerjen v kritiko zatiranja žensk znotraj sistema, katerega vodi moški. A tu ni govora o še eni melodramatični in posiljeni hollywoodski pridigi, temveč o temačnem psihološkem trilerju, ki odkrito in brez odvečnega sentimentalizma spregovori o žal še vedno aktualni problematiki moške dominance v pretežno ženskem okolju. V ospredje je postavljena skrivnostna verska sekta, ki živi precej asketsko življenje v hribih daleč stran od civilizacije in jo povečini sestavljajo same ženske z izjemo njihovega vodje; karizmatičnega, dominantnega in manipulativnega Pastirja, ki je hkrati edini, ki skrbi za razplod članov sekte. Ko policija članom odredi, da morajo zapusiti območje, na katerem se nahajajo, ti krenejo na dolgo in naporno potovanje, kjer ena od mlajših vernic postopoma spregleda Pastirjevo pravo naravo, zato skuša najti pravo priložnost, da se mu upre. The Other Lamb je tako kot Gwen precej depresiven in okruten film, ki s pomočjo simbolizma (še posebej primerjave med čredo ovac in članicami sekte), impresije ter vložkov nadrealizma nagovori gledalca in mu posreduje pomembno sporočilo, ne da bi pri tem izpadel vsiljivo ali pa utrujal z zlagano politično korektnostjo. Nenazadnje pa; film črpa grozo iz tega, da je vse, kar vidimo, naša realnost, s tem pa tudi njegovo sporočilo postane družbeno širše: verska sekta postane država, njene članice pa ovčice, ki sledijo svojemu Pastirju, pa četudi jih ta vodi v smrt. The Other Lamb znova dokazuje, da bodo žanru grozljivk kmalu dominirale ženske, saj te z marsikaterim izdelkom presežejo svoje moške kolege.