Udobno življenje Norvala Greenwooda preseneti pismo njegovega očeta, ki je družino zapustil, ko je bil še otrok in ga tako ni videl že skoraj 30 let. Četudi poln dvomov in strahu, se Norval odloči obiskati očeta v njegovi odmaknjeni koči ob obali, kjer kmalu ugotovijo dvoje; da je oče egoistični kreten in da za seboj vleče grozljive skrivnosti iz preteklosti, za katere bo izstavil račun ravno Norvalu. To predstavlja zgolj eno nianso črnohumorne srhljivke Come to Daddy, ki se oklepa znanega pregovora, da je žlahta raztrgana plahta, v tem primeru pa celo recept za smrt. Režiser Ant Timpson uspe z mešanico gravža, hitchcockovskega suspenza in prefinjenega občutka za humor voditi gledalca skozi labirint nepredvidljivih zapletov, ki (skoraj) nikoli ne dajejo vtisa deja-vuja in generičnosti, zaradi katerih žanr grozljivk prepogosto trpi. Ker je film zamišljen kot absurdna tragikomedija, dogajanja kakopak ne smemo jemati preveč resno, vendar pa smeh nikoli ne zasenči napete zgodbe, kjer ni nikoli povsem jasno, v katero smer bo krenila. Za večji uspeh filma je zaslužen tudi Elijah Wood, ki se zadnja leta pojavlja v majhnih oz. neodvisnih filmskih produkcijah, kar mu omogoča, da lahko razvija svoj igralski talent, čeprav tokrat zgolj ponovi vlogo zmedenega mladeniča, ki je vržen v ekstremno situacijo in se mora iz nje izvleči popolnoma sam. Come to Daddy je simpatična komedija zmešnjav, krvava grozljivka in psihološki triler v enem in v vseh treh pogledih je več kot uspešen.

Irski filmar Neil Jordan se znotraj žanra grozljivk očitno dobro spozna na prikazovanja mitoloških bitij, kot so vampirji. Nenazadnje se je v 90. letih proslavil z epsko moderno klasiko Interview with the Vampire, ki jo lahko brez dvoma uvrstimo med najboljše vampirske filme vseh časov. Kultni status filma ga je verjetno vzpodbudil, da se je v svet vampirje spustil še enkrat in sicer z gotsko grozljivko Byzantium, ki potegne nemalo vzporednic s svojim slavnim predhodnikom; v obeh primerih namreč gledalec spremlja (večno) življenjsko zgodbo dveh vampirjev, ki se tekom stoletij spopadata z lastno identiteto, sprejemanjem svojega temačnega “jaza” in nenasitno željo po pitju krvi. Byzantium se od prvega filma razlikuje zgolj v tem, da večino časa ostaja zasidran v sedanjosti, medtem ko je preteklost prisotna zgolj preko krajših noirovskih prebliskov, ki obrazložijo novo rojstvo glavnih junakinj, osamljene najstnice Eleanor Webb (Saoirse Ronan v eni od svojih najbolj netipičnih in hkrati najboljših vlog) in njene matere Clare (zapeljiva Gemma Arterton). Film glavnino časa nameni razvoju težavnega odnosa med materjo in hčerjo, kar se izkaže za pametno potezo, saj sta glavni junakinji enako težavni kot tudi privlačni, Jordan pa je tiste vrste avtor, ki nam zna približati like, ne da bi se pri tem zatekal v sentimentalnost ali osladnost. Povrhu tega Byzantium uspe prinesti nekaj svežine v prežvečeno vampirsko mitologijo, saj se odpove določenim klišejem in skuša delovati karseda realistično in (kot je pač mogoče) avtentično. K tem lahko prištejemo še privlačno vizualno podobo, čudovito fotografijo in pravo mešanico gotske romance in krvave grozljivke. Rezultat tega je ambiciozen in kompetentno narejen vampirski triler, ki pa zna biti zaradi dolžine in osredotočenosti na like kot na akcijo za gledalca rahlo naporen, prav tako pa večino časa ne odkriva tople vode in niti pod razno ne doseže ravni Jordanove prejšnje vampirske klasike. Okusna vampirska pojedina.