Midsommar je drugi celovečerec Arija Asterja, režiserja mojstrovine Hereditary, ki je pretresla temelje žanra grozljivk in temu vnesla ogromno svežine, provokacije in art-house eksperimentiranja. Posebnost Asterjevega filmskega izražanja je v tem, da uspe gledalca povleči v pravo filmsko nočno moro, iz katere ni moč pobegniti in kjer se lahko začne dihati šele ob nastopu odjavne špice. In točno to znova ponudi v obliki pričujočega okultnega šokerja, v katerem spremljamo tragično odisejado mlade Dani (izvrstna Florence Pugh), ki s težavo preboleva nenadno smrt svoje družine, zato se s fantom odpravi na Švedsko in obišče nenavadno podeželsko skupnost, ki živi v objemu idilične narave in se pripravlja na praznovanje festivala, ki se sicer odvija vsakih 90 let. Seveda ne mine dolgo, ko Dani ugotovi, da je skupnost v resnici poganski kult, ki se poslužuje bizarnih ritualov in koncept življenja in smrti razume na pogosto moralno sporne načine. Midsommar se na estetski in vizualni ravni odmika od temačnosti predhodnika ter postreže z namerno kičastimi, idličnimi in močno osvetljenimi podobami narave, ki tekom zgodbe začnejo pridobivati psihadelične razsežnosti, Aster pa se obenem elegantno pokloni folk horror klasikam kot je The Wicker Man. A navkljub lepotam narave je dogajanje še vedno brutalno, kaotično in zadnji tretjini znova podobno nočni mori, ki se odvija sredi belega dne. Če k temu dodamo še razkošno kostumografijo, izvirno simboliko, unikatno glasbo in večplastno zgodbo o odpuščanju, prebolevanju in družinskih vrednotah, pridemo do zaključka, da je Midsommar briljantna mešanica art housa, slasherja in folk trilerja.

Naključje je naneslo, da smo bili leta 2022 deležni kar dveh filmov, v katerih nastopa sloviti ameriški pesnik in pisec kratke proze Edgar Allan Poe (1809 – 1849) kot mladi kadet vojaške akademije na lovu za storilcem grozljivih umorov. Prvi je bila generična grozljivka Raven’s Hollow, ki se je zanašala na ogromno elementov nadnaravnega in vlekla očitne vzporednice z avtorjevimi najbolj priznanimi deli, medtem ko je The Pale Blue Eye nekoliko bolj zasidran v resničnosti, četudi ohranja temačno vzdušje in pogoste trenutke morbidne poetike, značilne za zvrst t.i. temačne romantike. Gotska kriminalna srhljivka režiserja in scenarista Scotta Cooperja in posneta po istoimenskem romanu Louisa Bayarda, je postavljena v leto 1830, ko vojaško akademijo West Point pretrese brutalen umor mladega vojaka, ki zaradi bizarnih okoliščin izgleda kot ritualno dejanje; preiskavo vodi priznani detektiv in vdovec Augustus Landor (Christian Bale), ki preboleva skrivnostno izginotje njegove hčerke, na pomoč pri iskanju morilca pa mu priskoči ekscentrični kadet in romantični pesnik Poe (Harry Melling), katerega fascinacija nad vsem morbidnim in grozljivim pripelje dvojico do šokantnih odkritij. Med izrazite prednosti filma lahko uvrstimo njegovo skoraj popolno tehnično plat; The Pale Blue Eye postreže z izredno vzdušno in prepričljivo atmosfero ter čudovito fotografijo, ki skupaj uspeta ustvariti odličen kontrast med estetiko temačnosti ter morbidne brutalnosti, ki zaznamuje zgodbo. Nič slabše niso igralske predstave, še posebej Bala in Mellinga, med katerima vlada pristna tovariška kemija, velja pa še omeniti, da je Melling na trenutke osupljivo podoben resničnemu Poeju. Filmu se nekoliko bolj zatakne na vsebinski ravni, četudi je težko govoriti o močnih kiksih; zgodba je resda zanimiva in polna domiselnih preobratov, vendar pa se zdi, da bi bolje funkcionirala v formatu miniserije, kjer bi si lahko vzela več časa za lasten razvoj in se s tem znebila precejšnje površinskosti. Druga težava je ponekod neodločno preskakovanje med žanrom konvencionalne detektivke in karakterne študije o težavni osebnosti Edgarja Allana Poeja, zaradi česar je film ponekod oropan tako suspenza kot poglobljenosti. The Pale Blue Eye glede na vse potencial morebiti ne izpolni vseh pričakovanj, vendar je še vedno povsem neškodljiva žanrska zabava z mnogo občudovanja vrednimi dosežki.