Podžanr grozljivk, imenovani slasherji, je v popkulturni zavesti prisoten že od začetka 60. let s klasikami kot sta Peeping Tom in Psycho, vendar pa je pravi razcvet doživel šele konec 70. let, ko je znotraj žanra postal stalnica vse do današnjih dni. Njegova množična prisotnost je posledično pripeljala tudi do upada kakovosti in domiselnosti, le na vsake toliko časa se je pojavil kakšen film, ki je predstavljal rekonstrukcijo žanra v obliki obračanja klišejev na glavo in eksperimentiranja z navidez nezdružljivimi slogi. Točno to pa je In a Violent Nature režiserja in scenarista Chrisa Nasha, ki se je odločil za drzen podvig; združiti eksplotacijsko naravo slasherjev in poetično, skoraj meditativno estetiko filmov Gusa van Santa in Terrenca Mallicka. Film je namreč oglaševan kot t.i. “razpoloženska” grozljivka, ki se sicer oklepa nekaterih žanrskih konvencij, vendar pa se bolj kot na hiter tempo in ekscese zanaša na vzpostavljanje kontrastno pomirjujoče atmosfere neokrnjene kanadske divjine. Ravno zato je najmanj pomemben del pričujočega filma njegova zgodba, ki ne bi mogla biti bolj generična; ko skupina mladih na starem pokopališču sredi gozda odtuji medaljon, nehote obudi zakopano telo molčečega morilca Johnnyja, ki se odpravi na krvav pohod in okrutno umori vsakogar, ki mu pride naproti. Unikatnost filma In a Violent Nature je v tem, da dogajanje povečini spremljamo iz perspektive morilca oz. preko dolgih neprekinjenih kadrov njegove počasne hoje skozi gozdove, kar se morebiti sliši dolgočasno, pa vendar Nasheva spretna režija, čudovita fotografija in pomirjujoča atmosfera usvarijo nenavaden suspenz, na katerega v današnjih slasherjih le redkokdaj naletimo. Seveda pa Nash meditativne trenutke prekine s prizori pričakovano ekscesnega nasilja, kar pa filmu ne odvzame nians subtilnega družbenega komentarja o vdoru civilizacije v neokrnjeno bit okrutne narave. In a Violent Nature je tako zelo posrečena eksperimentalna grozljivka, ki vse svoje šibkosti obrne v lastno prid in pričara eno najbolj unikatnih gledalskih izkušenj letošnjega leta.

The Watchers, mešanica nadnaravne grozljivke in pravljičnega trilerja, predstavlja režijski prvenec Ishane Night Shyamalan, sicer hčerke M. Night Shyamalana, ki se je proslavil (včasih pa tudi osramotil) s trilerji, ki so po pravilu vključevali šokantne preobrate, kar ga je tudi privedlo do točke, ko je postal žrtev lastnega uspeha. Očetov vpliv je zelo očiten tudi pri hčerkinem prvencu, kar je pričakovano, saj je Shyamalan nastopil kot producent, hkrati pa je filmarko tudi usmerjal k temu, da naredi zgodbo karseda “shyamalanovsko”, kar s seboj povleče cel kup problemov0. Glavna junakinja filma je Mina (Dakota Fanning), ameriška priseljenka, ki živi na Irskem in je zaposlena v prodajalni živali, globoko v sebi pa še vedno preboleva smrt svoje matere v prometni nesreči, za katero je bila delno odgovorna. Med službeno potjo se ji pokvari avtomobil in tako obtiči sredi velikanskega gozda, kjer naleti na skrivnostni bunker, v katerem živijo starejša ženska, fant in dekle, ki so vsako noč nadzorovani s strani bitij, imenovanih Opazovalci. Najmočnejši del filma The Watchers je njegova prva polovica, kjer Shyamalanova z obrtniško spretnostjo počasi razvija osrednjo uganko, hkrati pa dogajanje začini s prepričljivo temačno atmosfero ter nekaterimi zelo napetimi prizori, kjer bo gledalcu za kratek čas zastal dih. Hkrati pa se že v tem delu kažejo slabosti filma, še posebej pri osrednjih likih, ki so precej nerazviti in enodimenzionalno dolgočasni, še slabše pa je odnese druga polovica, ko film suspenz in skrivnostnost zamenja za suhoparno razlaganje dogajanja in utrujajoča kopičenja preobratov, ki jih je ob nastopu odjavne špice že toliko, da bo gledalcu malo mar za to, kaj bi Shyamalanova s filmom rada povedala. Film sicer kaže nagibe k izoblikovanju družbenega komentarja o izgubi identitete, prebolevanju in voajerizmu v internetni dobi, toda The Watchers ima preveč nadležnih elementov, značilnih za Shyamalanove filme, da bi pustil trajnejši vtis.