Russel Crowe se je na tej točki v karieri očitno odločil, da nima več motivacije za snemanje filmov, ki bi lahko oživeli njegovo mrtvo kariero in bo namesto tega zapravljal čas z nastopi v tretjerazrednih grozljivkah. Lansko leto se je tako osramotil v obupni nadnaravni katastrofi The Pope’s Exorcist, letos pa je stopil še nekaj stopničk niže s filmom The Exorcism. Že sam lenobni in nedomiselni naslov daje vedeti, da pričujoči film nima nobenega občutka za izvirnost, še bolj duhovito pa je dejstvo, da je bil film skoraj v celoti posnet leta 2019, ob izbruhu pandemije Covid-19 hitro vržen za dve leti v bunker (kjer bi tudi moral ostati), nakar so studijski kravatarji menili, da ima film tako močan potencial, da se vanj splača vložiti še nekaj denarja za njegovo dokončanje. The Exorcism se ponaša z zgodbo z zanimivo meta-premiso; Crowe je klišejsko zapit in zavožen filmski igralec, ki sprejme vlogo duhovnika v nadnaravni grozljivki The Georgetown Project, na snemanju pa mu dela družbo njegova odtujena hčerka, ki kmalu ugotovi, da se očetovo obnašanje spreminja na slabše, za vsem skupaj pa naj bi stala zlovešča nadnaravna sila. Kot že omenjeno, se film ponaša z metafizičnim kontekstom, ki bi lahko bil koristno izrabljen za nastanek zbadljive satire, ki se odkrito norčuje iz klišejev okultnih grozljivk, vendar pa se The Exorcism jemlje preveč resno in pretenciozno, da bi lahko bil s tega vidika uspešen. Film je nasičen z vsemi predvidljivimi triki, neumnimi preobrati ter insomničnimi igralskimi predstavami (še posebej Crowe deluje, kot da bi rad bil nekje drugje), zgodba pa se trmoglavo oklepa vseh možnih klišejev in ne daje vtisa, da bi se potrudil za karkoli izvirnega ali razburljivega. Povrhu tega pa je The Exorcism strašansko dolgočasen in monoton film brez energije in volje do lastnega obstoja, ob katerem bodo zehali tudi najbolj nezahtevni oboževalci omenjenega žanra. Na tej točki lahko gledalci upamo zgolj to, da bo Crowe spredvidel, kako nizko je padla njegova kariera in da si s takšnimi projekti ne pomaga.

Glavna težava popularne franšize apokaliptičnih grozljivk A Quiet Place je v tem, da njen ustvarjalec John Krasinski premiso ohranjanja tišine kot glavnega vira preživetja ni nikoli dojemal za kaj več kot zgolj dober trik, ki uspe dogajanju vnesti visoko mero napetosti, pa četudi so se filmi ob tem spotikali ob lastno logiko in neprestano spreminjali pravila, ker je tako zahtevala zgodba.Ti spodrsljaji so bili precej evidentni že v prvih dveh filmih, ki jih je režiral Krasinski, za filmsko predzgodbo A Quiet Place: Day One pa je menjava režiserja (Michael Sarnoski, ki je leta 2021 impresioniral z dramo Pig) obetala, da bo franšiza dobila ne zgolj sveže ideje, ampak da bo tudi popravila napake predhodnih filmov. Kot že izdaja naslov, se film odvija na prvi dan invazije nezemeljskih pošasti z močno izostrenim sluhom, glavna junakinja pa je na smrt bolna pesnica Samira (Lupita Nyong’o), ki je prisiljena preživeti na ulicah uničenega New Yorka. Glavni razlog za ogled filma je vsekakor Nyong’voa v še eni emocionalni igralski predstavi, njen lik pa navkljub vključitvi klišejskega motiva (človek, ki umira za rakom) deluje pristno in ne dopusti, da bi zgodba s tega vidika zapadla v nepotrebno solzavost. Dobrodošla je tudi menjava lokacije iz podeželja v urbano okolje, kar franšizi prineše nekaj svežine, Sarnoski pa s svojo spretnostjo uspe dostaviti nekaj pristnih trenutkov suspenza in vzdušno apokaliptično atmosfero. Žal pa A Quiet Place: Day One ne uspe popraviti napak predhodnikov, saj dlakocepsko sledi njihovi zmagoslavni formuli in se z vsebinskimi luknjami (znova) ne ukvarja. Tako imamo spet opravka s filmom, ki se ne more odločiti, kakšni logiki bi sledil in si sproti izmišljuje pravila preživetja, (to je najbolj razvidno v nelogičnem obnašanju pošasti, ki enkrat slišijo najmanjši sum na kilometre daleč, spet drugič pa ne registrirajo zvokov pred lastnim nosom), kombinacija obojega pa prispeva k skoraj popolni odsotnosti napetosti. Filmu pa še bolj spodleti na ravni predzgodbe, saj svetu franšize ne doda popolnoma ničesar (pričakovali bi več razlag o ozadju invazije nezemljanov) in tako nikoli ne upraviči svojega obstoja. Če film A Quiet Place: Day One karkoli dokaže, je zgolj to, da franšizo poganjajo dobre ideje, ki pa jih tudi sami filmarji ne razumejo najbolje.