Avstralski režiser Sean Byrne je leta 2009 presenetil z enako duhovito kot tudi sprevrženo grozljivko The Loved Ones, ki je koncept zavrnitve povabila na maturantski ples ponesla na novo raven in dostavila unikatno gledalsko izkušnjo. Za svoj naslednji podvig si je Byrne vzel skoraj sedem let, kar je pri mnogih zbudilo konfliktna pričakovanja; po eni strani je pohvalno, da si vzame režiser dovolj časa za nov film, po drugi strani pa se ob tem poraja neprijetno vprašanje, če se čakanje na koncu izplača. The Devil’s Candy na te dileme odgovori bolj ali manj zadovoljivo; s težkometalnimi kitarskimi riffi obarvana okultna srhljivka je nezapletena, lunatična in minimalistična ekskurzija v dobesedni človeški pekel, kjer poleg agresivne glasbe ne manjka ognja, morbidnosti in ekscesnega nasilja. Že uvodni kadri dajo vedeti, da s filmom ni šale; možakar v rdeči trenirki sredi noči glasno igra na kitaro, da bi preglasil nenavadne glasove v podeželski hiši, kjer živi s svojo mamo, katero brutalno umori. V isto hišo se kmalu zatem preseli neuspešni slikar Jesse (Ethan Embry) s svojo ženo in najstniško hčerko, da bi si zgradil slikarski studio in v miru ustvarjal, toda družinski mir prekine vnovični pojav čudnih glasov ter številni drugi dogodki, ob katerih se Jesseju zdi, da izgublja pamet. The Devil’s Candy ne pretirava z vsebinsko kompleksnostjo in se celo oklepa nekaterih žanrskih klišejev film z okultno vsebino, kar pa ni tako moteče v primerjavi z nekoliko nedodealno zgodbo in liki. S tehnične plati izdelku ni moč veliko očitati, saj je obarvan z odlično glasbo, temačno atmosfero, grozljivimi podobami in učinkovitimi prizori strašenja gledalca, velja pa tudi omeniti izvrstno igralsko zasedbo, kjer veliko pozornost ukrade tudi Pruitt Taylor Vince v vlogi diaboličnega zlikovca.Kot pa je že bilo omenjeno; zgodba je zanimiva, vendar zaradi skromne dolžine 80. minut ne pride docela do izraza, saj je tempo hiter in ne najde veliko časa za bolj poglobljen razvoj likov in okvirnega zapleta. The Devil’s Candy je zelo dobra grozljivka, ki bo nedvomno pisana na kožo ljubiteljem strahu in metalske glasbe, pa četudi bo večina gledalcev ob nastopu odjavne špice zahtevala “več”.

Umetnost v vseh svojih oblikah je pogosto izpostavljala tanko mejo med genijem in norcem oz. ustvarjalnostjo in blaznostjo ter kako posamezniki v iskanju umetniške perfekcije krenejo v ekstreme, iz katerih večkrat ni več povratka nazaj v stanje stabilnosti. Psihološka srhljivka Stopmotion se dotika obravnavanega konflikta z uporabo domiselne groteskne stop-motion animacije, ki počasi najde pot v ranjeno psiho glavne junakinje Elle (znova fenomenalna Aisling Franciosi, ki jo najbolj poznamo in srhljive western mojstrovine The Nightingale), hčerke ostarele animatorke, ki zaradi pešajočega zdravja ne more več normalno opravljati svojega dela, zato ji Elle priskoči na pomoč, toda nemudoma postane jasno, da sta mati in hči v zelo toksičnem odnosu, kjer prva izvaja psihični teror nad drugo, ki pa je prisiljena potlačiti svoje frustracije in jezo. Toda ko mati doleti infarkt, zaradi katerega pade v komo, se Elle čuti dolžno dokončati njen projekt, kar pa se izkaže za težavno nalogo; ko najame stanovanje v skoraj zapuščenem bloku in naveže stik s skrivnostjo deklico, ki ji brez dlake na jeziku pove, da je materin projekt dolgočasen, se Elle odloči, da bo posnela popolnoma nov film o deklici v gozdu, katero preganja zlovešči mož iz pepela. Stopmotion, sicer celovečerni prvenec britanca Roberta Morgana, se zlajane teme iskanja briljance skozi norost dotakne na izredno inovativen in prepričljiv način, saj film, ki ga ustvarja Elle, postane močan del njene resničnosti, ki se postopoma spreminja v stopmotion animacijo z vsemi grozljivimi podobami kot so lutke, izdelane iz ostankov mesa in trupel povoženih živali ter izmaličena glina, ki venomer spreminja videz likov. Film je poln vzdušne atmosfere, ki lovi ravnotežje med surrealno nočno moro in grotesko, vrhunskega suspenza in šokantnih preobratov, ki skupaj vodijo do enega bolj zastrašujočih in naravnost odštekanih epilogov v grozljivkah zadnjega desetletja. Stopmotion je vzoren primer filma, kjer stil ne prevladuje nad vsebino, ampak oba delujeta kot naravni organizem, ki pri gledalcu zbudijo fascinacijo kot grozo, ki je navkljub abstraktnemu ozadju še kako resnična.