Kaj se zgodi, ko združita moči režiserka in scenaristka Teresa Sutherland, ki je med drugim spisala strašljivo mojstrovino The Wind ter igralka Georgina Campbell, ki je z nastopi v grozljivkah Barbarian in Bird Box Barcelona dokazala, da je bodoča kraljica filmskega kričanja? Rezultat je napeta in mestoma psihadelična ruralna srhljivka Lovely, Dark, and Deep, kjer se Sutherlandova prvič predstavlja v vlogi režiserke in ne zgolj scenaristke; film, ki si za izhodišče vzame zastrašujoči podatek, da v ameriških narodnih parkih letno izgine skoraj pol milijona ljudi, v ospredje postavi Lennon, vase zaprto in arogantno čuvajko parka, ki se nastani v postojanki daleč stran od civilizacije. Toda kmalu po njenem prihodu se začnejo odvijati nenavadni pripetljaji; Lennon se navkljub poznavanju terena pogosto izgubi v gozdovih, hkrati pa naleti na več dolgo pogrešanih planincev v vidno razburkanem čustvenem stanju, za nameček pa še dobi občutek, da jo nekdo (ali nekaj) opazuje. Sutherlandova se v svojem celovečernem prvencu izkaže kot sofisticirana filmarka z neverjeno izbrušenim občutkom za ustvarjanje kontrasta med neokrnjeno lepoto širnih gozdov ter neusmiljenimi in brutalnimi zakoni divjine, preko katerih se posameznik poveže s svojimi najbolj potlačenimi travmami. To, da je Lovely, Dark, and Depp na vizualni ravni naravnost čudovit film, ni treba poudarjati in Sutherlandova uspe to skrivnostno lepoto narave zajeti brez odvečne izumetničenosti in uporabe posebnih učinkov. Srce filma kakopak predtavlja Campbellova, ki se navkljub temu, da je njen lik pogosto zoprn, uspe približati gledalcu, svoje pa še dodajo dober občutek za suspenz, potrpežljiv tempo, počasno razvijanje dogajanja ter nemalo zamotanih presenečenj, ki zbujajo občutke fascinantne zmedenosti. Pa vendar se filmu v drugi polovici začnejo kazati znaki kreativne utrujenosti, kar dokazuje, da bi Lovely, Dark, and Deep bolje funkcioniral kot kratkometražni izdelek; zgodba se zaplete v ponavljajoče dogajanje, hkrati pa proti koncu postane preveč zamotana in gledalca pušča z mnogo več vprašanji kot odgovori. Slednje v filmih ne predstavlja ničesar slabega, toda pri pričujoči strašljivki se zdi, da je njena zmedena struktura bolj posledica tega, da je Sutherlandovi zmanjkajo idej za obrazložitev dogajanja, zato pusti večino le tega viseti v zraku. Navkljub manjšim napakam pa je Lovely, Dark, and Depp zelo spodobna ruralna grozljivka, ki bo zadostila apetitom oboževalcev žanra.

Četudi je film They Want Me Gone oglaševan z oznako grozljivka, je ta tokrat precej zavajajoča. Film režiserja in scenarista Drewa Bittona, sicer njegov šele drugi celovečerec v razmiku desetih let, je precej mešanica karakterne študije in socialne drame, ki odpira pogled na ža večno aktualno problematiko življenja neprivilegiranih ljudi, potisnjen na rob družbe, ki so vedno znova potisnjeni v okruten boj za preživetje brez jasnega zavedanja, kam jih bo ta boj sploh pripeljal. Osrednji lik filma je Monica (izredno ekspresivna igra Alexie Rasmussen), mati samohranilka, ki se sooča s številnimi preizkušnjami; s svojo hčerko živi v stari hiši sredi gozda, iz katere se bosta zaradi neplačanih računov morali kmalu odseliti, njen bivšni partner skuša prevzeti skrbništvo nad hčerko, v slabo plačani službi je ujeta v bedno rutino, poleg tega pa jo še preganja nepojasnjena travma iz preteklosti. Četudi sanja o boljšem življenju daleč stran od revnega podeželja, ji noben poskus pobega ne uspe in bolj ko je ujeta v labirint revščine, ponižanja in preteklih ran, bolj je odmaknjena od realnosti in kmalu ne uspe več razločiti med tem, kaj je resnično in kaj ni. They Want Me Gone ima trenutke, ki se spogledujejo z elemni psihološke srhljivke, vendar tudi takrat film ostaja prizemljen in srhljivo realističen; Bitton se namesto cenenim trikom posveča portretiranju sivega in depresivnega sveta neskončnih gozdov, skladišč in dolgih podeželskih cest, hkrati pa kompetentno gradi suspenz ter temačno atmosfero, ki pripeljeta do zastrašujočega epiloga. Velja opozoriti, da film ni primeren za vsakogar, še posebej zaradi izredno počasnega tempa in – kot že rečeno – zavajajočih oznak, ki bi gledalca pripravile na to, da bo priča strašljivkam tipa The Conjuring ali Get Out! Ravno nasprotno; They Want Me Gone črpa grozo iz našega vsakdana, kar jo dela še bolj strašljivo, saj je zgodba pred očmi gledalca hkrati tudi zgodba marsikatere mlade matere samohranilke, ki sanjari o boljšem življenju. S tega vidika je film zelo uspešen, pa četudi bi si zaslužil malce več poglobljenosti in na trenutke bolj zgoščeno vsebino. They Want Me Gone je drzen in povečini posrečen filmski eksperiment, ki pa terja veliko pozornosti in potrpežljivosti.