Od filma, ki nosi izredno generičen naslov Saving Grace, res ni moč veliko pričakovati. Psihološka strašljivka režiserjev in scenaristov Garetha Carra in Davida Sullivana tudi z okvirnim zapletom ne obeta, saj deluje kot da bi bil potegnjen iz tisoč in ene grozljivke o duhovih iz preteklosti, ki vdirajo v življenje nič hudega slutečega posameznika in postopoma razkrijejo kakšno njegovo grozljivo skrivnost. Ta posameznik je tokrat negovalka Sarah, ki po smrti ene od svojih varovank odpotuje na manjši otok, da bi skrbela za ostarelo Grace, ki po smrti svoje sestre dvojčice postane nepokretna in se zavije v molk. Med bivanje na otoku je Sarah priča nenavadnim dogodkom, za katere naj bi bila odgovorna Grace (ali pa njena sestra iz onostranstva), hkrati pa postane očitno, da je dekle na begu pred nečim ali nekom. Saving Grace navkljub mnogim klišejem in predvidljivi zgodbi proti pričakovanjem ni popolna izguba časa, saj postreže z nekaj zadovoljivimi strašljivimi prizori in dobrim občutkom za suspenz, pohvaliti pa je treba tudi spodobne igralske predstave in všečno osrednjo junakinjo, ki jo prepričljivo upodobi Kirsty McKenzie. Zato je toliko bolj škoda, da film ne uspe ubežati lastni generičnosti in na trenutke lenobno sledi zlajani formuli povprečnega nadnaravnega trilerja, ne da bi ob tem preveč presenetil ali pa šokiral. Končni rezultat je kratkočasna strašljivka, ki pa pri gledalcu ne bo pustila trajnejšega vtisa.

Psihološka srhljivka Somewhere Quiet se začne tam, kjer se večina filmov iz omenjenega žanra končajo; ko “zadnje dekle” (oz. pregovorno rečeno; final girl) ubeži grozi in se mora znova prilagoditi na normalno življenje. Meg (Jennifer Kim), ki je bila nedavno žrtev brutalne ugrabitve, se z možem odpravi v njegovo družinsko hišo sredi gozda, da bi s skupnimi močmi zakrpala luknje v odnosu in hkrati našla pot v bolj mirno prihodnost. A kmalu po prihodu postane jasno, da je ta naloga vse prej kot enostavna, saj Meg še vedno preganjajo travme iz preteklosti, zaradi številnih bizarnih vizij, katerim je priča, pa se znajde pod težko dilemo, ko ni več prepričana, kaj je pred njenimi očmi resnično in kaj zgolj produkt njene razsute psihe. Dogajanje postane še bolj napeto, ko se na vratih pojavi moževa sestričina Madelin (Mariln Ireland), ki se odkrito spogleduje z njim in invazivno vstopa v Megino zasebnost, z vsakim pretečenim dnem pa postane jasno, da Meg še vedno beži pred travmo ugrabitve in da zanjo morebiti ni več nobene odrešitve, kar pripelje do tragičnega epiloga. Somewhere Quiet resda vključuje elemente nadnaravne srhljivke, a je v prvi vrsti pretresljiv potret preganjanje ženske, ki je ujetnica lastnih strahov in mučnih spominov na strašljiv dogodek, ki jo je usodno zaznamoval. Režiserka in scenaristka Olivia West Lloyd v svojem impresivnem celovečernem prvencu premetno, pogloboljeno in iskreno razišče pogosto spregledane, a toliko bolj pomembne elemente vsake zgodbe o preživetju, ki samo po sebi ne prinaša odrešitve, saj posameznika čaka dolgo in naporno potovanje do izgradnje psihične stabilnosti, kar pa se žal za mnoge izkaže kot nemogoča naloga. Da je pot do odrešitve peklenska, več kot nazorno prikaže tudi pričujoči film, ki je večinoma zasidran v resničnosti, vendar pa Llyodova z vnašanjem nadnaravnega to popolnoma izmaliči in njeno trdnost postavi pod velik vprašaj. Posledica tega je, da tako glavna junakinja kot gledalec ne vesta, kaj je resnično in kaj laž, za tako prepričljiv rezultat pa je treba pohvaliti tudi odlične igralske stvaritve, še posebej Kimove in Irelandove, ki sta brez kančka dvoma zvezdi filma. Poleg vzdušne glasbe, prepričljive temačne atmosfere in subtilnih prizorov strašenja velja opozoriti, da je film zaznamovan s počasnim razvojem dogajanja in kot tak ne bo pogodu vsakemu oboževalci grozljivk, toda Somewhere Quiet je navkljub temu domiseln in srhljiv vpogled v najbolj pristna človeška občutja, ki se jih bojimo.