Filmi, ki se večinoma odvijajo na eni sami lokaciji, so logistično morebiti preprosti, toda vsebinsko toliko bolj zahtevni, saj je treba gledalce prepričati z zanimivo zgodbo in odličnim glavnim igralcem, ki uspe obdržati pozornost za slabo uro in pol. Te naloge se loti tudi psihološka srhljivka Alone With You, ki več kot očitno črpa navdih iz “stanovanjske” klasike Repulsion legendarnega Romana Polanskega; opravka imamo namreč z mlado žensko, ki med čakanjem na prihod ljubimke ugotovi, da ne more zapustiti stanovanja je priča seriji nenavadnih pojavov, ki postopoma razgalijo ozadje njene tragične življenjske zgodbe. Če se komu zgodba zdi predvidljiva in formulaična, ima delno prav; Alone With You je film, ki ste ga že mnogokrat videli in ne ponuja ničesar bistveno novega oz. šokantnega, pa vendar to ne pomeni, da je njegova kvaliteta šibka. Kot že rečeno; film se odvija na eni sami lokaciji in je tako precej odvisen od nastopa glavne igralke Emily Bennett (ta je film tudi režirala in spisala), ki – z izjemo nekaterih stranskih likov, ki se v filmu pojavijo zgolj za nekaj sekund – na svojih plečih nosi kompleksno zgodbo o izdaji, ljubosumju, čustveni manipulaciji in strahu pred soočanjem s kruto resnico. In Bennettova svoje delo opravi presenetljivo dobro, zgodba glavne junakinje pa je posejana z mnogimi subtilnimi sledmi, ki postopoma privedejo do tragičnega epiloga, ob katerem pa gledalec ne dobi občutka, da mu film preveč na silo pojasnjuje, čemu je sploh bil priča. Ravno ta raven misterioznosti, tesnobne atmosfere in zatekanje k praktičnim učinkom ustvarijo iz filma Alone With You povsem spodobno žanrsko zabavo za ljubitelje psiholoških trilerjev.

Celovečerni prvenec irskega režiserja in scenarista Liama Gavina z naslovom A Dark Song se začne s precej enostavnim, skorajda generičnim zapletom; Sophia, ki preboleva smrt svojega sina, najame osamljeno hišo na podeželju in naveže stik z vročekrvnim Josephom, sicer odličnim poznavalcem okultnega, da bi z njegovo pomočjo izvedla zapleten ritual, ki bi ji omogočal ponoven stik s pokojnim sinom. Do te točke je gledalec prepričan, da ima pred seboj še eno sentimentalno nadnaravno dramo, vendar pa Gavin prežvečenost zapleta kompetentno zapakira v unikatno, nenavadno, pa četudi za marsikaterega gledalce nekoliko nevzdržno izkušnjo, ki ob nastopu odjavne špice pušča konfliktna mnenja o končnem rezultatu. Film se premeteno odmika od žanrskih konvencij in stavi bolj na zgodbo in osrednja lika (ta sta večino časa tudi edina prisotna v filmu), hkrati pa skuša pripovedno moč okrepiti s počasnim in potrpežljivim grajenjem tesnobne atmosfere, ki presenetljivo dolgo ohranja vez z realnostjo in se šele v zadnji tretjini začne močno spogledovati z nadnaravnim. Pravzaprav bi bilo film A Dark Song krivično označiti za grozljivko, vsaj v klasičnem pomenu besede ne, ampak bolj kot nadnaravno dramo, ki tematizira posameznikovo soočanje s potlačeno travmo, odpuščanje ter uničujočo moč, ki jo na človeku pusti nerazrešena krivda. Sicer bi težko rekli, da film odkriva toplo vodo, toda spretna režija, odlični igralski predstavi Catherine Walker in Steva Orama ter unikatno vzdušje gledalca ne odvrnejo od spoznanja, da ima pred sabo zanimiv film z močnim avtorskim pečatom. Edino, kar pa bi znal pokvariti užitek, je (pre)počasen tempo, ki od gledalca zahteva ogromno potrpljenja, še posebej, ker se zgodba začne sestavljati šele v zadnje četrt ure, do te točke pa se zna zgoditi, da bo gledalec dobil občutek, da se vrti v nekakšnem začaranem, četudi še vedno fascinantnem krogu. A Dark Song ni film za vsakogar, bo pa vsekakor našel mesto v srcih vseh zahtevnejših oboževalcev grozljivk.