Filme kot so The Last Thing Mary Saw je težko opisati; na površju se zdi, da gre za še eno grozljivko o demonski obsedenosti znotraj globoke verne skupnosti, vendar pa ima celovečerni prvenec Edoarda Vitalettija tendenco, da skriva svoje prave namene vse do prihoda odjavne špice. Zgodba, ki se odvija pozimi leta 1843, v ospredje postavi družino, ki se znajde pred težko preizkušnjo; hčerka Mary se zaplete v lezbično razmerje s služkinjo Eleanor, zato preostali člani poiščejo pomoč pri zlovešči glavarki družine, ki se “grešno” dvojico odloči podvreči seriji ponižujočih zasliševanj in bolečih kazni. Vse to predstavlja zgolj majhen del zgodbe, ki se proti pričakovanjem ne oklepa zlajanega zapleta o obsedenosti oz. izganjanju demonskih sil, ampak namesto tega krene v smer zahtevne karakterne študije, ki se zgolj na trenutke spogleduje z elementi gotske srhljivke. Ravno zaradi tega je film težko priporočati vsakemu oboževalcu grozljivk, saj Vitalettija ne zanimajo konstantna akcija, posebni učinki ali celo strašenje na ravni klasik kot sta The Exorcist ali The Shining. Ravno nasprotno; The Last Thing Mary Saw je film, ki se zanaša zgolj na zadušljivo in temačno atmosfero, večplastno mistično ozadje zastavljene zgodbe ter igralske predstave, ki so vsekakor na visokem nivoju, še posebej Stefanie Scott in Isabelle Fuhrman v glavnih vlogah. Film gre v svoji nekonvencionalnosti celo tako daleč, da zadnjo tretjino skoraj v celoti zavije v grobno tišino, kar ustvari prav posebno vzdušje in presenetljivo visok nivo suspenza ter posledično tudi groze, ki je podana subtilno in po principu manj je več. The Last Thing Mary Saw zaradi svojega počasnega tempa in včasih precej zbegane pripovedne niti lahko v očeh mnogih gledalcev predstavlja čisti dolgčas, kar je upravičen očitek, toda nihče ne more zanikati, da je Vitalleti obrtniško spreten filmar, ki kaže ogromno potenciala. Upajmo lahko, da bo šlo v prihodnje z njegovo kariero samo še navzgor.

Agnes se začne kot klasična zgodba o demonski obsedenosti; dva duhovnika odpotujeta v cerkev, kjer je ena od nun podlegla silam zla. In prva tretjina filma se odvija tako kot bi pričakovali, vendar z določenimi zasuki, ki so po svoje dobrodošli; film se sicer zanaša na temačno ozračje, vendar je hkrati poln črnega humorja in izredno simpatičnih (pa četudi osebnostno dokaj enodimenzionalnih) likov, še posebej dvojice duhovnikov, kjer je starejši ciničen in mu delo v službi Boga predstavlja bolj napor kot pa čast, medtem ko je mlajši zagreto predan idejam cerkve in skuša v družbi nun delovati karseda profesionalno. Ta del filma se z dobršno mero satire in ironije dotika starokopitnosti in nazadnjaštva katoliške cerkve, kar pri gledalcu kakopak zbudi zanimanje, toda žal se kmalu izkaže, da je Agnes film, ki se poigrava z veliko idejami, a nobene od te ne pripelje do zanimivega ali vsaj truda vrednega epiloga. Še več; po obetavnem začetku film popolnoma opusti demonsko obsedenost in večino likov, katere smo spremljati do te točke in se osredotoči na eno od nun, ki je (menda zaradi obsedene vrstnice) zapustila cerkev in se odločila za civilno življenje. Nenaden zasuk iz žanra grozljivk v vode psihološke drame je ambiciozen, vendar hkrati zgrešen, saj filmu ni povsem jasno, kaj bi rad dosegel. In bolj ko se film bliža h koncu, manj jasno je, kaj bi (če sploh kaj) želel posredovati gledalcu. Sicer je na trenutke moč razločiti, da je Agnes film o izgubi vere in ovirah, ki posameznika čakajo na poti samoodkrivanja, vendar pa se ravno zato spogledovanje z grozljivko zdi povsem odveč, še posebej, ker ta del zgodbe ne igra nobene pomembnejše vloge. Agnes ni toliko film o izgubi vere, ampak bolj smisla, saj zelo malo stvari v filmu dejansko nosil kakršenkoli globji pomen.