Nadnaravna strašljivka The Last Rite že po generičnem naslovu sodeč ne obeta veliko, še manj pa po dokaj prežvečenem zapletu o demonski obsedenosti; mlada študentka medicine se s fantom preseli v novo hišo, kjer kmalu zatem začnejo nanjo prežati skrivnostne nadnaravne sile, kar postopoma pripelje do situacije, ko dekle obesede demon in je potrebna izvedba procesa eksorcizma. The Last Rite je film, ki skoraj vse ideje dolguje klasiki The Exorcist in se ji na več mestih tudi ne ravno subtilno prikloni, zato je nemogoče trditi, da pričujoči izdelek odkriva toplo vodo in v žanr nadnaravnih grozljivk prinaša svežino. Pa vendar neizvirnost ni nujno nekaj slabega, če film že videne zaplete predstavi na prepričljiv način in z dobršno mero vzdušne atmosfere, ki je za grozljivke pogosto odrešilni faktor in The Last Rite je na tem področju dokaj uspešen. Kot že rečeno; zgodba filma je predvidljiva, toda hkrati je napolnjena z všečnimi in do določene mere lahko poistovetljivimi liki, ki niso nagnjeni k sklepanju neumnih odločitev, zato je tudi gledalec emocionalno bolj vživet v dogajanje in mu ni mar za usodo vseh prisotnih. Še bolj pa film prepriča s svojim minimalističnim pristopom, ki se odreka bombardiranju s cenenimi posebnimi učinki in predvidljivimi triki, ampak namesto tega postreže s praktičnostjo in ekonomičnostjo, pomaga pa tudi to, da se glavnina filma odvija v notranjosti hiše glavne junakinje, kar še dodatno okrepi občutke tesnobe in klavstrofobičnosti, kjer ne liki ne gledalec ne morejo ubežati nevarni demonski sili. Film je sicer poln manjših težav, kar je verjetno posledica nizkega proračuna (še posebej zaključni obračun je dokaj antiklimatski in mlačen), toda kot celota je The Last Rite presenetljivo spodobna žanrska zabava.

Alejandro Amenabar je že v 90. letih s svojimi modernimi klasikami kot sta Thesis in Open Your Eyes dokazal, da je eden od velikih upov španskega filma, medtem ko je pozornost svetovne javnosti zbudil leta 2001 s psihološko nadnaravno strašljivko The Others. Film z Nicole Kidman v glavni vlogi sprva zavaja gledalca s prepričanjem, da pred seboj spremlja še eno starošolsko viktorijansko grozljivko, ki zvesto sledi žanrskim konvencijam; ob koncu 2. svetovne vojne ženska po imenu Grace živi v odmaknjeni podeželski vili, katere okna so večino dneva tesno zaprta zaradi redke bolezni njene hčerke in sina, ki imate nenavadno alergijo na dnevno svetlobo. Po tem, ko služinčad dobesedno čez noč izgine neznano kam, se ji pred vrati pojavijo novi služabniki, kmalu po njihovem prihodu pa je Grace priča nenavadnim dogodkom, ki dokazujejo, da se v notranjosti stare vile skriva skrivnostna nadnaravna sila. Sodeč po grobem opisu se zdi, da je The Others klasična zgodba o hiši strahov in Amenabar vsaj polovico filma namerno sledi preverjeni formuli z meglo in temo zaznamovane moreče atmosfere, počasnega tempa, skorajda zasanjanih igralskih predstav in subtilnih prizorov strašenja, ki se bolj kot na akcijo in prelivanje krvi zanašajo na postopno stopnjevanje suspenza, ki sčasoma izbruhne v vse bolj neobvladljivo grozo. Šele nekje na polovici pa gledalcu postane jasno, da ni vse tako, kot se zdi in res; The Others je film, ki vse svoje adute polaga v končni preobrat, ki sprva predvidljivi zgodbi doda nove dimenzije in kjer grozo nadomesti žalost. O pričujočem filmu je težko govoriti brez razkritja ozadja, a tudi če za trenutek odmislimo preobrat, se The Others lahko pohvali s sicer predvidljivo, toda presenetjivo učinkovito zbirko praktičnih trikov in unikatne mistične atmosfere, k nadpovprečnemu rezultatu pa prispeva tudi odlična Kidmanova v eni od svojih najboljših vlog v karieri. The Others je film, kateremu je potrebno dati priložnost in mu pustiti, da vas pripelje do epiloga, ob katerem gledalec ne kriči od groze, ampak prej joka od ganjenosti.