Filmske recenzije | RAZGLEDANO

V luči aktualnih ameriških predsedniških volitev se med pogosto otročjim pričkanjem in širjenjem cenenega populizma tako na republikanski kot demokratski strani znova zdi, da tekma zoper zanemarja delavski razred, ki tako ostaja brez svojega glasu. Hillbilly Elegy, filmska adaptacija knjige spominov J.D. Vanca, enega od trenutno najbolj vročih imen republikanske stranke in kandidata za bodočega ameriškega podpredsednika, skuša omenjenemu delu prebivalstva dati identiteto, ki presega stereotipne podobe o napol retardiranih, rasističnih, vulgarnih in primitivnih sociopatih iz ameriškega juga, ki večino dneva preživijo za televizijo in si mašijo žile s hitro prehrano. In četudi se bodo mnogi spotikali ob film zaradi Vancovih političnih nazorov, je Hillbilly Elegy v resnici sočutna in ganljiva socialna drama, ki namesto politiziranja lušči univerzalno sporočilo o kompleksnosti družinskih vezi, sprejemanju odgovornosti in večnem ideološkem kontrastu med urbanim / prograsivnim in ruralnim / konservativnim. Film, ki ga je režiral Ron Howard, je razklan med več časovnimi obdobji in spremlja Vanca v otroštvu, kjer je razklan med odvisniško materjo (znova izvrsta Amy Adams) in jezikavo babico (Glenn Close), nakar za krajši čas skoči v dobo odraslosti, kjer se odrasli Vance skuša povzpeti po družbenih lestvici, vendar se je prisiljen vrniti domov, potem ko se njegova mama predozira s heroinom. Navkljub močnemu političnemu ozadju je Howardov film presenetljivo varen in se močno trudi, da ne bi nikogar preveč užalil, kar pa ni nujno slaba novica. Morebiti je takšen pristop bolj koristen, saj s tem film daje prostor potretiranju delavskega razreda, ki je sicer nekoliko hollywoodsko čistunski, vendar pa Howard s tem ne pretirava in ne odmika pogleda stran od težkih tematik kot so nasilje, odvisnost in čustvena odtujenost. Hillbilly Elegy ni popoln film in bi verjetno bolje funkcioniral kot večdelna miniserija, saj bi s tem tudi zgodba lažje dihala, toda navkljub temu gre za iskren, duhovit in mestoma ganljiv portret ameriškega juga.

Britanski režiser Neil Marshall je oboževalcem grozljivk verjetno najbolj poznan po moderni strašljivi klasiki The Descent iz leta 2005, vendar pa hkrati ne velja zanemariti njegovega prvenca Dog Soldiers, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot krvavo zabavo za vse ljubitelje volkodlakov. Slednje pošasti so bile v žanru grozljivk – še posebej v primerjavi z njihovimi sopotniki vampirji – vedno nekoliko spregledane, kar scier ni povsem neupravičeno, saj lahko dobre filme na temo volkodlakov preštejemo na prste ene roke. Film je postavljen v škotsko višavje, kjer se skupini pripadnikov specialcev in posebnih letalskih enot SAS udeležita treninga preživetja v divjini, vendar pa se kmalu znajdejo na begu pred divjimi živalmi v človeški obliki, za katere se izkaže, da so trop volkodlakov. Dog Soldiers nima posebej izvirne zgodbe, ki si jo lahko potegnili iz praktično vsake klasične drugorazredne grozljivke iz 50. in 60. let, kar pa ni nujno nekaj slabega. Marshall vsebinsko predvidljivost opraviči z mnogimi elementi, ki so ključnega pomena za žanr grozljivk; perfektna mešanica brutalnega nasilja in atmosferičnega suspenza, živahen tempo, nekaj posrečenega črnega humorja in – kar je pri filmu z precej nizkim proračunom najbolj navdušujoče – vznemirljivi akcijski prizori, ki navkljub minimalističnemu dogajanju poskrbijo za pravo dozo vizualnega spektakla. Prav posebno pohvalo pa si zaslužijo tudi prepričljivi posebni učinki in izgled volkodlakov, ki je tudi po več kot dveh desetletij še vedno zastrašujoče avtentičen. Dog Soldiers je definicija krvave zabave, ob kateri bodo gledalci navdušeno tulili v luno.