Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ko prvič uzremo naslovno junakinjo švedske drame Lilya 4-ever, ta ob spremljavi zvokov skladbe Mein hertz brennt nemške industrial metal zasedbe Rammstein, povsem zbegana in pretepena teče po mestnih ulicah in nekaj išče. Kmalu se izkaže, da je tisto, kar išče zgolj izhod iz bednega in ponižujočega življenja, v katerega je bila nasilno vržena. Režiser in scenarist Lukas Moodysson je že s svojim kultnim prvencem Show me Love dokazal, da ima poseben čut za prikaz težavnega odraščanja mladih ljudi skozi smeh in solze in na nek način tej formuli sledi tudi tokrat, le da v Lilya 4-ever prostora za smeh ni. Film namreč delno temelji na resnični zgodbi litvanske najstnice Danguolė Rasalaitė, ki je leta 1999 prispela na Švedsko, da bi opravljala delo obiralke sadja, vendar pa je bila namesto tega ugrabljena in prisiljena v prostitucijo, leto dni kasneje pa si je s skokom iz mostu vzela življenje. Film predstavi naslovno junakinjo (fenomenalna Oksana Akinshina), ki živi s svojo mamo v zanemarjenem blokovskem naselju v post-sovjetski Rusiji; ko mama zapusti Lilyyjo in s svojim novim partnerjem odpotuje v Ameriko, začne dekle padati v brezno grozljive revščine, nasilja in občasne prostitucije, edino svetlo točko v življenju pa ji predstavlja druženje z vrstnikom Volodyjo, ki je tako kot ona otrok iz razbite družine. Lilya 4-ever je briljantno spisan in zrežiran film, ki je mnogo več kot zgolj zgodba o odraščanju; Lilyjina pripoved namreč služi tudi kot prikaz družbenega duha Rusije v prvem desetletju po padcu železne zavese ter hrepenenja njenih prebivalcev, ki iščejo nove priložnosti na zahodu, za katerega pa se izkaže, da ni nič manj nasilen, degeneriran in nemoralen. Moodyssonov film ves čas prefinjeno hodi na meji med krustostjo in ganljivostjo (slednja je izražana predvsem preko avtentičnega prikaza prijateljstva med Lilyjo in Volodyjo), hkrati pa načenja pogosto spregledani problematiki mladoletne prostitucije in trgovine z ljudmi, ne da bi se pri tem zatekal v neokusnost in eksplotacijo. Lilya 4-ever je naslovu primerno film, ki bo ostal za vedno zasidran v gledalčevem spominu.

Prva polovica 90. let je znotraj scene ameriškega neodvisnega filma prinesla nastal kratkotrajen, vendar vpliven val vampirskih grozljivk, postavljenih v urbana področja in zaznamovani z grobo črno-belo estetiko, ki je dajala vtis gverilske produkcije. Dober primer tega sta bili underground klasiki Addiction in Nadja, vendar pa je pred obema luč sveta ugledal Night Owl, celovečerni prvenec režiserja Jeffreyja Arsenaulta, ki je zaradi težavnih okoliščin in pomanjkanja financa nastajal skoraj dve leti in pol, v njem pa nastopa tudi rosno mladi John Leguizamo. Slednji igra Angela, ki po temačnih ulicah New Yorka išče svojo pogrešano sestro, katero je umoril vampir Jake (srhljivo privlačni James Raftery), ki vsako noč preži na mlada dekleta v nočnih klubih in jih nato umori v svojem razpadajočem stanovanju. Night Owl je z vidika razvoja zgodbe in likov precej kilav film, kar je verjetno posledica gverilske narave izdelka; dogodki si pogosto sledijo v nelogičnem zaporedju, klimaks je vse prej kot zadovoljiv, o likih ne izvemo skoraj ničesar, film pa je prenasičen z dolgimi scenami glasbenih nastopov in občasno zelo nevmesno glasbeno podlago. Pa vendar gre za enega tistih filmov, katerega napake gledalca ne odbijajo, ampak na nek nenavaden način fascinirajo; razlog za to tiči v fenomenalni temačni atmosferi in vzdušni črno-beli fotografiji, ki odlično zajame tesnobnost in izgubljenost človeka v urbani džungli, obenem pa film najbolj zasije v trenutkih, ko se posveča Jakovem soočanju z svojo drugačnostjo, saj Arsenault vampirizem obravnava bolj kot prekletstvo in se s tem močno distancira od pretiranega romantičnega analiziranja pitja krvi. Night Owl je tako šlampast, bizaren in frustrirajoč film, ki pa vseeno ponudi dovolj zanimivih trenutkov, zaradi katerih izstopa iz ponudbe tipične vampirske grozljivke.