Sinister (2012)

Rating: 7 out of 10.

Format filmov z najdenimi posnetki je do leta 2012 že začel tavati v vodah izpetosti, zato se je mnogo ustvarjalcev začelo spogledovati s prepletanjem elementov omenjenega žanra in bolj konvencionalne filmske naracije, kar je med drugim zaplodilo tudi uspešnico Sinister v režiji Scotta Derricksona in po scenariju C. Roberta Cargilla, ki ga je napisal na podlagi lastne nočne more, ki jo je doživel po ogledu grozljivke The Ring. Film spremlja nekoč uspešnega pisca kriminalk Ellisona (Ethan Hawke), ki že deset let ni napisal ničesar omembne vrednega, zato sklene nenavadno odločitev; z družino se preseli v hišo, ki je bila prizorišče brutalnega umora družine in skrivnostnega izginotja najmlajše hčerke in o omenjeni tragediji napisati novo knjigo. Ellison med brskanjem po podstrešju naleti na škatlo s starimi Super 8 posnetki, na katerih so zajeti okrutni zločini, povrhu tega pa začne hišo obsedati nenavadna paranormalna sila. Sinister je film, ki ima na vsebinski ravni kar nekaj nelogičnosti in (za žanr grozljivk očitno obveznih) neumnih likov, ki sklepajo cel kup naravnost idiotskih odločitev (nikoli ni npr. podrobneje pojasnjeno, zakaj točno mora Ellison živeti v hiši, kjer so se zgodili umori oz. kako bo ta poteza uspešno vplivala na njegovo pisanje), Derrickson pa se ne uspe docela izogniti nekaterim predvidljivim trikom, ki so v modernih grozljivkah prav tako nadležna stalnica (nenadni skoki v kamero, ki jih spremlja bučna orkestralna glasba). Navkljub tem zdrsom pa je Sinister na trenutke izredno napet, dramatičen in naravnost zastrašujoč film, še posebej po zaslugi vključitve že omenjenih Super 8 posnetkov, ki so tako mojstrsko zrežirani, zmontirani in pospremljeni z vzdušno glasbeno podlago, da se bo marsikateremu gledalcu naježila koža. Filmu je v veliko pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer kakopak zasije predvsem Hawke, Derrickson pa prav tako uspe dostaviti kar nekaj trenutkov pristnega suspenza, ki ga dandanes v grozljivkah pogrešamo. Sinister je nepopolna in rahlo klišejska, a še vedno učinkovita nadnaravna strašljivka.

Ekspres, ekspres (1997)

Rating: 9 out of 10.

Leto 1997 je bilo za slovenski film prelomno, še posebej po zaslugi dveh celovečernih prvencev; glasbena drama Outsider režiserja Andreja Košaka je z več kot 90 tisoč gledalci postal domača komercialna uspešnica, medtem ko je Igor Šterk z romantičnim filmom Ekspres Ekspres gojil zavidanja vredne uspehe na festivalih in med drugim pristal na rednem sporedu nekaterih kinematografov v tujini. Šterkov poklon estetiki klasičnega nemega filma (četudi film ni nem, ampak precej skop z dialogi) sledi mladeniču, ki se po očetovi smrti odpravi na brezciljno potovanje z vlakom, pri tem pa naleti na široko galerijo ekscentričnih likov; od nevrotičnega slepega potnika, strogega sprevodnika, pri katerem Ivan neprestano kupuje karto do naslednje postaje, prodajalca balonov, železničarjev, ki med vožnjo preganjajo dolgčas s poslušanjem nogometne tekme, potepuških glasbenikov pa do dvojice gluhonemih potnikov, ki v resnici nista gluhonema, v Ivanovo življenja pa nenadoma vstopi tudi ljubezen. Ekspres Ekspres je preprost in minimalističen film ceste (oz. tirov), katerega glavna odlika je brezhibno zlivanje elementov humanistične lirične drame, zavite v tople “jesenske” barve in gagovske komedije zmešnjav, ki se močno zgleduje po zapuščini francoskega mojstra neme komedije Jacquesa Tatija. Šterk z umetniško občutljivostjo in nepretenciozno držo domiselno uporabi potovanje z vlakom kot motiv iskanja izgubljenih ljudi v izgubljenem svetu, kjer se odnosi in vsakdanje življenjske zgodbe rojevajo skoraj brez besed, saj so te nepotrebne. Seveda so Šterku v veliko pomoč tudi odlična uporaba klasične glasbe, čudovita fotografija in bogat igralski ansambel, kjer je moč najti tako vzpenjajoče se zvezde slovenskega filma (Gregor Baković, Barbara Cerar) kot tudi igralske veterane (Lojze Rozman). Skupek vseh omenjenih adutov tvori prisrčen, čustven in nepričakovano duhovit film, ki jasno nakaže, da so vlaki ustvarjeni za romantiko.