Filmske klasike | RAZGLEDANO

Na začetku 90. let sta si brata Joel in Ethan Coen že uspela ustvariti renome svojevrstnih filmskih avtorjev, ki sta s prav posebnim smislom za humor, absurd in grotesko uspela najti pot do srca tako kritikov kot tudi širšega občinstva. Navkljub temu ostaja Barton Fink njun najbolj enigmatičen in čudaški film, ki še danes deli gledalce; groteskna komična drama je nastala kot rezultat ustvarjalne krize, ki sta jo brata Coen doživljala med pisanjem scenarija za gangstersko dramo Miller’s Crossing, dogajanje pa je postavljeno v mesto angelov Los Angeles, ki se iz province nebeških sanj o uspehu v filmski industriji spremeni v osebni pekel naslovnega lika, nevrotičnega in pretencioznega dramatika (John Turturro), ki skuša s svojim ustvarjanjem dati glas “malemu človeku” (četudi se izkaže, da za to nima dovolj posluha). Bartonov razlog za prihod v mesto je ponudba iz Hollywooda, da bi spisal scenarij za drugorazredni film o rokoborcu, vendar se ob vselitvi v zanemarjen hotel sooči s hudo ustvarjalno blokado. Večino dni preždi pred pisalnim strojem, vendar ne uspe spisati niti besede, dolgočasno življenje pa mu popestrijo obisk soseda, duhovitega Charlija (John Goodman v svoji najbolj diabolični igralski predstavi) ter druženje z zapitim in šarlatanskim pisateljem (John Mahoney) in njegovo bistveno bolj pametna tajnico Audrey (Judy Davis). Barton Fink je izredno premetena in zlobna satira, ki gledalcem predstavi navidez klišejsko sliko peklenskega Hollywooda, vendar na za brata Coen značilno prebrisan način. Film je mnogo več kot alegorija na faustovsko sklepanje pogodbe s hudičem; je poglobljena, kompleksna in pikra analiza umetniškega sveta, nasičenega z oportunizmom, slabimi kupčijami, žrtvovanjem močnih umetniških vizij ter pretencioznim razumevanjem t.i. “visoke” in “nizke” kulture. K temu dodajmo še črn humor, popoln igralski ansambel, ostre dialoge, nepozabno glasbo in zastrašujoč epilog, končni rezultat pa je Barton Fink, eden najboljših filmov na temo moralne izpraznjenosti Hollywooda in pekla ustvarjalne blokade.

Danes se zdi nenavadno, da bi v kultni ZF pustolovski komediji Back to the Future nastopil kdorkoli drug kot Michael J. Fox, ki ga je vloga navihanega srednješolca Martyja McFlyja izstrelila v zvezdniško orbito. Pa vendar je na neki točki izgledalo, da temu ne bo tako; prva izbira za vlogo Martyja je bil namreč Eric Stolz, vendar pa je po nekaj tednih snemanja padla odločitev, da ni pravi za vlogo in dobesedno čez noč ga je zamenjal tedaj še relativno neznani Fox, vse ostalo pa je zgodovina. Back to the Future je večna mojstrovina, idealna kombinacija znanstvene fantastike, suspenza in pristnega avanturističnega duha 80. let, ki tudi danes ostaja nepresežena. Relativno preprosta zgodba z ne ravno preprostim (vsaj za glavnega junaka ne) zapletom sledi srednješolcu Martyju, ki večino časa preživi v družbi ekscentričnega znanstvenika Doca Browna (enako fenomenalni Christopher Llyod), ki izumi Doloriana, časovni stroj v obliki futurističnega avtomobila. Ko Marty ponesreči sede za volan avtomobila in odpotuje v preteklost, se znajde v absurdnem položaju; pristane namreč v letu 1955, kjer nehote prepreči prvo srečanje med njegovima staršema, s katerim ogrozi lasten obstoj, povrhu tega pa se vanj zatrapa lastna (mlajša) mama. Back to the Future se ponaša z zapletom, ki je z današnjega vidika vprašljiv, ampak še to bolj zaradi tega, ker mnogi filme jemljejo preveč resno; režiser Robert Zemeckis in scenarist Bob Gale uspeta z duhovitimi dialogi, pristno obuditvijo nostalgičnih 50. let ter domiselnimi popkulturnimi referencami pričarati prvorazredno zabavo, ki ostaja večna klasika, kar potrjuje tudi dejstvo, da je film z vsakim letom pridobil na priljubljenosti in ostal trdno zasidran tudi v modernih popkulturi. Back to the future ni samo vrhunska komedija, ampak eden najboljših filmov vseh časov.