Awakenings (1990)

Oliver Sacks's strangest cases

Rating: 7.5 out of 10.

Biografska drama Awakenings je delno posneta po resničnih dogodkih iz leta 1969, ko se je v prostorih psihiatrične bolnišnice v Bronxu zgodil “čudež”; več popolnoma komatoznih in nepremičnih pacientov, ki so v takšnem stanju ostali več desetletij, se je s pomočjo eksperimentalnega zdravila nenadoma “vrnilo” v življenje. Film ki temelji na spominih nevrologa Oliverja Sacksa, sicer predstavi izmišljeno zgodbo strastnega zdravnika Malcoma Sayerja (pokojni Robin Williams), ki ugotovi, da imajo komatozni pacienti v sebi še vedno dušo življenja, katero je treba vnovič obuditi. Svojo pozornost tako nameni nesrečnemu Leonardu (Rober De Niro), ki je v stanju “žive kome” že od ranega otroštva, vendar pa sprva obetavni rezultati začnejo kazati neprijetne stranske učinke. Film, ki se večinoma odvija v notranjosti psihiatrične bolnišnice, je navkljub precej sterilnemu in hladnem okolju ter depresivni tematiki nepričakovano topel, duhovit in očarljiv prikaz medicinskega čudeža, ki s seboj prinaša tudi nove izzive, saj se režiserka Penny Marshall bolj kot pomilovanju pacientovih stanj posveča prikazu izzivov, s katerimi so se prisiljeni soočiti ob vstopu v “novo” življenje, hkrati pa tudi gledalca pouči o ceni posameznikove osebne svobode ter kako odkriti tiste drobne stvari, zaradi katerih je lahko naš vsakdan bolj bogat in pester. A srčika zgodbe je v nenavadnem prijateljstvu med zdravnikom in pacientom, kjer briljirata tako Williams kot De Niro v zanju neobičajnih vlogah; prvi je bistveno bolj zadržan, medtem ko je De Niro s svojimi nenadzoravanimi trzljaji in zmedenimi občutki nenavadno ranljiv in predstavljen v eni od svojih najbolj humanih vlog dotedaj. Resda si film privošči veliko umetniške svobode in se ne uspe docela izogniti sentimentalizmu, toda na srečo zgodba nikoli ne postane osladna in skuša ohraniti močan stik z realnostjo. Awakenings tako ni zgolj film o fizičnem prebujanju, ampak tudi o prebujanju zavesti celotne družbe, ki je zaspala.

American Beauty (1999)

American Beauty' Turns 15: 17 Things You Didn't Know About the  Oscar-Winning Film

Rating: 7.5 out of 10.

“Moje ime je Lester Burnham in kmalu bom umrl,” otožno izjavi glavni junak komične drame American Beauty v režiji Sama Mendesa, ki gledalcem odpre košček kaotičnega zasebnega sveta prebivalcev navidez idiličnih predmestnih sosesk. Lester (Kevin Spacey, ki je za vlogo prejel tudi Oskarja) je nad življenjem razočaran možakar srednjih let, katerega vrhunec dneva predstavlja masturbiranje pod tušem. Njegova žena je bistveno bolj energična in samozavestna nepremičninska agentka, ki moža vara z njegovim poslovnim tekmecem, medtem ko je najstniška hči Jane tipična vase zaprta upornica, ki sovraži vse na svetu, še posebej pa svoje starše. A glavnemu junaku se življenje obrne na glavo, ko se noro zaljubi v hčerino prijateljico in ga konkretno zadane kriza srednjih let; pusti službo, začne intenzivno telovaditi in kaditi marihuano. American Beauty se pred gledalčevimi očmi odvrti kot tragedija o izgubljenih iluzijah ameriških sanj, kjer ostanejo urejeni in lepi zgolj travniki pred hišami čustveno odtujenih in kronično disfunkcionalnih družin. Vendar film ni (preveč) zamorjen ali pridigarski, temveč žalostno zgodbo začini z ogromno črnega humorja, ki povsem sovpada z bridkim satiričnim nabojem, ki spremlja sicer intimno zgodbo o človeku, ki želi zaživeti na novo, vendar s tem postaja vse bolj patetičen in karikaturen. Režiser Mendes in scenarist Alan Ball uspeta ohraniti ravnotežje med dramo in komedijo, hkrati pa postrežeta s široko galerijo zanimivih likov (četudi so npr. Jane in njen fant Ricky precej nezanimiva v primerjavi z ostalimi), v katerih se bo prepoznal marsikateri gledalec. Nasploh je American Beauty zbadljiv in iskren portret morbidne rutinskosti moderne družbe, ki je v dirki za denar in materializem pozabila nase in na svoje moralne vrednote. Kljub mnogim prednostim pa je glavna napaka filma ta, da je bistveno manj pogumen kot si misli; še vedno imamo namreč opravka s prečiščeno hollywoodsko produkcijo, ki provocira z dobršno mero ziheraštva in previdnosti, da ta ne bi postala preveč kontraverzna. American Beauty si glede na zastavljeno tematiko ne upa preveč provocirati, je pa kljub temu izredno gledljiv in zabaven izdelek.

Ocena 4