Ghost Dog: The Way of The Samurai je film, ki se sicer ponaša s precej klišejskim naslovom, toda zgolj omemba kralja ameriškega neodvisnega filma Jima Jarmuscha je dovolj, da si gledalec lahko obeta nekaj, kar niti približno ni klišejsko, generično in pozabljivo. In Jarmusch znova ne razočara, saj postreže z nenavadnim, vendar izredno fascinantnim filmskim eksperimentom, ki doseže vse zastavljene cilje; Ghost Dog izgleda kot da bi hipstrski eksperimentalni filmar skušal posneti svojo različico japonskih akcij Johna Wooja, le da je tokrat bistveno več poudarka na dialogih in filozofskih pristopov do skorajda mistične miselnosti stare samurajske tradicije, pomešane z eksistencialnimi analizami tematik vojne, maščevanja in zvestobe. Naslovni junak Ghost Dog (odlični Forest Whitaker) je najeti mafijski morilec, ki živi in opravlja svoje delo po načelih samurajev. To med drugim pomeni, da je izrekel zvestobo svojemu “gospodarju”, mafijcu Louieju (John Tormey), kateremu pa je po spodleteli nalogi naročeno, da se mora svojega varovanca znebiti. Kar na prvi pogled deluje kot še ena zgodba o iskanju pravice in maščevanju po principu “zob za zob” se v Jarmuscovih rokah spremenil v surrealno potovanje skozi urbano džunglo, začinjeno z za režiserja značilnim črnim humorjem, galerijo čudaških likov, mojstrskimi dialogi, subtilnimi referencami na klasično literaturo in Woojeve akcijske filme, še posebej preko simbolne uporabe golobov, ki igrajo vlogo poganjalcev zgodbe. Z drugimi besedami; Ghost Dog: The Way of The Samurai ponuja nepozabno izkušnjo za oboževalce žanra kot tudi tiste, ki bi se radi pobliže spoznali s svetom modernih samurajev in filozofijami bojevanja ter vojne, pa ne veste, kje začeti.

Koncept t.i. popolnega umora je legendarnega filmarja Alfreda Hitchcocka fasciniral tekom celotne njegove bogate kariere. A v primeru psihološkega trilerja Rope je mojster suspenza stopil še nekaj korakov naprej in se lotil skorajda filozofske upravičenosti umora v smislu izvajanja mentalne represije intelektualno nadrejenih umov nad tistimi, ki si s svojo eksistenco ne zaslužijo ničesar drugega kot smrt. Takšnega mnenja sta zločinski duet Brandon in Phillip, ki umorita svojega nekdanjega sošolca Davida nato pa iz gole egoistične želje po dokazovanju priredita zabavo, medtem ko je še sveže truplo umorjenega skrito v skrinji. Rope je verjetno eden najbolj minimalističnih in eksperimentalnih projektov v Hitchcockovi karieri, saj je posnet v t.i. realnem času slabih 80. minut in z iluzijo enega neprekinjenega kadra, kjer kamera sledi glavnim likom in hkrati gradi močno napetost do trenutka, ko bo odkrito truplo nesrečnega Davida. V osnovi film deluje kot gledališka predstava, vendar to ne pomeni nič slabega; Hitchcock je tak mojster, da uspe obržati gledalčevo napetost in hkrati postreči z mnogimi, za tiste čase provokativnimi teorijami o “ničejanskem nadčloveku”, psihozah ter izvajanju zločinov za doseganje višjih eksistencialnih ciljev. Seveda pa tako odličen rezultat ne bi bil možen brez svete igralske trojice gobezdavega Johna Dahla, nevrotičnega Farleyja Grangerja in kakopak umirjeno karizmatičnega Jamesa Stewarta, katerih medsebojni dialoški spopadi so učna ura za vsakega neizkušenega scenarista. Rope je tako še dodatno potrdil, da je Hitchcock v svojem poslu nepremagljiv.