Oliver Stone je bil v 80. letih relativno uspešen scenarist in režiser, vendar je na svoj veliki met čakal do leta 1986, ko je zbudil pozornost javnosti z vojno dramo Platoon, sicer prvim delom njegove “vietnamske trilogije”. In tudi po skoraj 35. letih je Stonova vojna tragedija še vedno enako brutalna, pretresljiva in čustveno močna kot ob svojem izidu. Razlog za to, da se je film postaral kot dobro vino, najverjetneje tiči v tem, da Platoon postreže z najbolj boleče iskrenim in nepopustljivom ostrim portretom vojne, ki je bila v 80. letih med ameriško javnosti še vedno obravnava kot tabu tema; poraz ameriških vojaških sil v Vietnamu ter razkrita politična ozadja same vojne so ustvarili gnojno rano vzvišenega in kičastega zahodnega patriotizma. Da gre za iskren film, kakopak ni presenetljivo, saj ga je Stone spisal na podlagi lastnih izkušenj med služenjem vojske na vietnamskem bojišču, kamor ga je vodila predvsem naivna želja po služenju mačehovski domovini. Platoon tako spremlja morečo odisejado mladega vojaka Chrisa, ki se prostovoljno javi za služenje vojske v Vietnamu, vendar kmalu po svojem prihodu ugotovi, da za njegov idealizem in etična načela v džungli ni prostora, še posebej, ko se znajde razklan med ideologijama sadističnega narednika Barnesa in pacifističnega Eliasa, ki imata vsak svoj pogled na dogajanje na bojišču. Platoon je film, ki se premeteno odpove političnemu ozadju same vojne in gledalca nemudoma vrže na fronto, kjer mlade vojake čakajo blato, pijavke, komarji, kričanja nedolžnih civilistov, droge in vonj po ognju. In zaradi te objektivnosti, s katero Stone ne popušča niti za hip, uspe pri gledalcu zbuditi marsikatera čustva in ga hkrati opomniti, da vojne nikoli ne prinesejo odrešitve, ampak zgolj smrt in nesmiselno nasilje. Filmu to sporočilo uspe dostaviti z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej se izkažejo Charlie Sheen, Willem Defoe in Tom Berenger), realističnim prikazom tako vojaških spopadov kot tudi psihičnih stisk vojakov ter vzdušno atmosfero, ki perfektno zajame brezizhodno situacijo ter iz Vietnama ustvari pravi človeški pekel. Brezčasna mojstrovina.

Duhovniški poklic je zahteven, konflikten in podvrženim številnim sodbam, ki so večkrat upravičene, včasih pa rezultat človekove nezmožnosti razumeti sveta, kateremu duhovnik pripada. Priest je film, ki se poglobi v omenjeni poklic in skuša razgaliti sicer pogoste situacije, ko se duhovnik znajde pred težko preizkušnjo, zaradi katere tudi podvomi v moč lastne vere. To doleti tudi mladega duhovnika Grega (Linus Roache), ki skuša slediti zapovedim katoliške cerkve, vendar pa pred ljudmi skriva svoj drugi jaz; je homoseksualec, ki v nočnem klubu spozna mladega Grahama in se z njim zaplete v vroče razmerje. Za piko na i pa ga začnejo pretresati spremembe tudi na poklicnem področju, ko mu med spovedjo mlado dekle prizna, da jo oče spolno zlorablja, Greg pa zaradi zavezane molčečnosti ni zmožen ukrepati. Vse te okoliščine glavnega junaka pahnejo v globoko osebno krizo, ki ga bo morebiti spremenila za vedno. Priest je navkljub težki tematiki zelo gledljiv, mestoma zabaven in ganljiv film, ki se brez odvečne sentimentalnosti in naivnosti loteva občutljivega portreta mladega duhovnika, ki ne podvomi samo v lastno vero, ampak tudi v temelje, na katerih je zgrajena katolišča cerkev. Režiserka Antonia Bird na prefinjen način kritizira cerkveno hinavščino in kontradiktornost pri razumevanju katoliških naukov, ki so včasih polni ljubezni in razumevanja, spet drugič pa sovražni in površinsko arogantni. Odlične igralske predstave, kompleksni in zanimivi osrednji liki, večno aktualna problematika ter kompetentno razgaljanje “tabu” tem (homoseksualnost v cerkvenih krogih, toleriranje pedofilije) so močni aduti pričujočega filma. Priest je močan film na vseh nivojih in zato tudi vreden večkratnega ogleda.