Na sobotno jutro se v priporu znajde pet dijakov, ki si ne bi mogli biti osebnostno bolj različni; naivna in čistunska lepotica, uporniški huligan, pretirano samozavestni športnik, sramežljiv piflar in šolska izobčenka. Peterica se tekom čakanja na prihod ure, ki bo naznanila konec pripora, nepričakovano zbliža in ugotovi, da jih mnogo stvari združuje kot razdvaja. Kar se sliši kot material za klišejsko najstniško komedijo, je mnogo več kot to, še posebej, ker je The Breakfast Club film režiserja in scenarista Johna Hughesa, ki je v 80. letih zaslovel s klasikami kot sta Sixteen Candles in Ferris Bueller’s Day Off ter postal glasnik generacije mladih ljudi, ki niso bili potretirani kot zgolj neodgovorni in anarhistični hedonisti, ampak osebe, ki se soočajo z občutki sramu, odtujenosti in nerazumevanja s strani odraslih. Posebnost filma The Breakfast Club je ta, da posvoji nekatere klišeje iz tipičnih najstniških komedij, vendar jim doda topel humor (prisotna je tudi fizična komedija), zbadljive dialoge in nepozabno glasbo, brez katere si danes 80. leta težko predstavljamo. Seveda pa je osrednja moč filma ta, da uporabi vsakega junaka kot iztočnico za domiselno raziskovanje njihovih družbenih položajev in predvsem tistega, kar jih združuje; to, da so vsi po svoje prikrajšani za starševsko skrb in pripadnost družbi, ki od njih zahteva preveč. Te cilje film z lahkoto doseže tudi po zaslugi čudovitega igralskega ansambla, kjer zasijeta predvsem nepozabna Molly Ringwald in Judd Nelson v osebnostno nasprotnih vlogah. Film sicer ne nekaterih mestih sporočilno nasprotuje samemu sebi (to je še posebej opazno pri liku izobčenke Ally Sheedy, ki se ob koncu prelevi v kičasto princesko in opusti svojo pravo osebnost), toda te drobne napake ne pokvarijo večne klasike, ki še danes ostaja enako aktualna, duhovita in ganljiva kot pred skoraj 40. leti.

Posneti film, katerega osrednja tema je čarobnost pesniške besede, je zahtevno opravilo, še posebej, ker se mnogi – tudi po zaslugi šolskega sistema – izogibajo poezije, saj je v njihovih očeh sredstvo za dolgčas in mentalno masturbacijo samovšečnega poeta. Te problematike – in še marsičega drugega – se dotakne ganljiva drama Dead Poets Society, ki pripoveduje zgodbo o skupini dijakov na konzervativni šoli in njihovem prijateljstvu s profesorjem Keatingom (pokojni Robin Williams v eni svojih najboljših filmskih vlog), ki je v nasprotju s pravili šole močan zagovornik nekonvencionalnih metod učenja. Njegova strast do širjenja izobrazbe kot sredstva za izražanje samega sebe uspe vsega naveličani mladini odpreti vrata v čarobni svet poezije, najbolj čistega in iskrenega načina za dosego osebno svobode. Dead Poets Society je večplastni film, ki uspe ošvrkniti tako zapetost in ozkoglednost izobraževalnega sistema kot tudi gledalcem na enako zabaven kot bridek način predstaviti, zakaj poezija še danes mnogim ljudem tako veliko pomeni. Avstralski režiser Peter Weir s preprosto zgodbo o prijateljstvu, ljubezni in razočaranju uspe v gledalcu prebuditi čustva in ga opomniti, da na tem svetu nikoli ni bilo trenutka, ko posameznik ne bi mogel najti vsaj enega razloga za življenje. Upam si reči, da gre za enega najbolj ganljivih filmov, ki vrhunsko obvladuje tako komedijo kot dramo, seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na odlično igralsko zasedbo, kjer je poleg Williamsa moč uzreti tudi rosno mladega Ethana Hawka in Seana Leonarda. Če kje obstaja film, ki perfektno zajame moto carpe diem, potem je to Dead Poets Society. Moderna klasika.