Edward Davis Wood Jr. je bil filmar, ki za časa svojega življenja ni dosegal večjih uspehov in to z dobrim razlogom; njegovi filmi so bili konfuzni, polni tehničnih napak, vsebinskih lukenj in lesenih igralskih kreacij. Šele po njegovi smrti je pridobil na svetovni prepoznavnosti, ko so njegov ZF šoker Plan 9 From Outer Space razglasili za najslabši film vseh časov, Ed Wood pa je bil deležen naziva najslabšega režiserja vseh časov. Njegovo nenavadno življenje skuša povzeti šarmatna, zabavna in presenetljivo čustvena biografija Ed Wood, kjer vlogo naslovnega junaka prevzame Johnny Depp v svoji najboljši vlogi v karieri. Film o življenju “najslabšega režiserja vseh časov” bi lahko v neodgovornih rokah postal zgolj cenena komedija, ki bi se preprosto norčevala iz Woodovega amaterizma in čudaških fetišev (rad je nosil ženska oblačila in celo med služenjem vojske juriširal na sovražnika v ženskem spodnjem perilu), toda Tim Burton se v svojem najbolj neobičajnem projektu loti bistveno bolj zahtevnega cilja; pustiti ob strani dejstvo, da je bil Wood precej šlampast filmar in izpostaviti njegovo strast do sedme umetnosti ter dobrosrčnih prizadevanj, da bi svojemu prijatelju, iztrošenemu zvezdniku Beli Lugosiju (izvrstni Martin Landau) povrnil vsaj nekaj trenutkov stare slave. In četudi je Ed Wood poln humorja, ki večkrat cilja na Woodove nore ideje med snemanji filmov, je hkrati tudi spoštljiv poklon umetniku, ki v življenju nikoli ni imel veliko sreče, zato se je bil prisiljen znajti na svoje načine, pri tem pa je venomer ohranjal težavno ravnovesje med svojimi pretiranimi ambicijami ter realnimi možnostmi za uspeh. Burtonova biografija ni samo odlična predstavnica svojega žanra, ampak tudi mojstrovina, ki bi jo moral videti vsak nadebudni mlad filmar.

Mnogi so prepričani, da je bil film Titanic tisti, zaradi katerega so gledalke v 90. letih pogosto uporabile robčke za brisanje solza, toda moja malenkost si upa trditi, da se je s tem “rekordom” lahko pohvalila tudi epska zgodovinska drama Legends of the Fall, ki je v zvezdniško nebo izstrelila Brada Pitta. Film poteka v zgodnjih letih 20. stoletja in v ospredje postavlja družino upokojenega polkovnika (Anthony Hopkins), ki živi na odmaknjeni kmetiji sredi divjine skupaj s svojimi tremi sinovi. Ti se ob izbruhu prve svetovne vojne odločijo odzvati klicu dolžnosti, kar kmalu vodi do tragedije, ko najmlajši sin Samuel (Henry Thomas) umre na bojišču, medtem ko preostala brata Alfred (Aidan Quinn) in Tristan (Pitt) preživita. Ob vrnitvi domov se začneta boriti za naklonjenost Samuleve zaročenke Susannah (Julia Ormond), vendar pri tem začneta poglavljati meddružinske spore. Legends of the Fall skuša s svojo grandioznostjo ter zvestim sledenjem prelomnim zgodovinskim dogodkom delovati kot moderna različica družinskih epopej tipa Gone With The Wind, pri tem pa se ne izogne hollywoodskemu sentimentalizmu, čeprav režiser Edward Zwick uspe predstaviti zgodbo o zapletenih družinskih vezeh skozi različna življenjska obdobja na enako gledljiv kot prepričljiv način. Bilo bi krivično reči, da se film ne dotakne gledalčevega srca, saj temu približa poistovetljive like in odlično izriše njihove medsebojne odnose, še bolj pomembno pa je, da je osrednji jubezenski trikotnik obarvan s pristnimi iskricami in se izogne pretirani osladnosti. Film sicer ne skriva ambicij, da bi Pitta prodal kot novodobnega Jamesa Deana, vendar pa igralčeva naravna karizma prepreči, da bi postal njegova slaba kopija. Ne smemo pa še pozabiti na ostale odlične igralce, vzdušni zgodovinski prikaz ter čustva, ki zaigrajo na gledalčevo srce takrat, ko je potrebno. Legends of the Fall bi lahko mnogi odpravili kot limonado, vendar pa premore dovolj ostrine in občutka za realizem, da uspe preseči to nehvaležno oznako.