Once Were Warriors, režijski prvenec Leeja Tamahorija, ki je po velikanskem uspehu doma in v tujini (kot zanimivost; v rodni Novi Zelandiji je film po zaslužku prehitel celo spektakel Jurassic Park) krenil iskat slavo v Hollywood, je tiste vrste izdelek, ki mu ni moč očitati prav ničesar, kljub temu pa si ga večina gledalcev ne bo ogledala več kot enkrat. In to ravno zato, ker je preblizu resničnosti, ki nam je sicer poznana, vendar se pred njo vedno znova zatekamo v ceneni filmski eskapizem, da bi pozabili, kako krut in neusmiljen je lahko vsakdanjik. Once Were Warriors je pretresljiva drama o razbiti družini maorskega porekla, katere poglavar je vzkipljivi, neodgovorni in brezobzirni Jake, čeprav se zdi, da srce skupnosti predstavlja njegova potrpežljiva žena, ki pa je žal podvržena moževim pogostim izpadom nasilja (in verjemite mi, če rečem, da film ne skopari z naravnost odurnimi prizori pretepanja žensk) ter hladnokrvnem odnosu preostalih članov družine, ki so bodisi čustveno izpraznjeni ali pa na dobri poti, da pristanejo v zaporu. Tamahori iskreno, brez olepševanja in s premeteno odsotnostjo družbenega komentarja prikaže brutalen propad ne zgolj Jakove družine, ampak tudi tradicionalnega patriarhata, ki je bil rojen in vzgojen v nasilju. Ker se film dotakne tudi mnogih občutljivih tematik (npr. vztrajanje ženske v nasilnem zakonu) in pri tem ne ponuja enostavnih rešitev, bo marsikateri gledalec tudi jezen nad prikaznimi dejanji, odločitvami ter motivacijami glavnih junakov, še posebej očeta Jaka, ki je naravnost odbijajoč, čeprav namerno. Once Were Warriors se lahko pohvali  tudi z izjemno igralsko zasedbo, ki zaradi narave “naturščikov” deluje bolj prepričljivo in naravno kot večina šolanih igralcev. Eden od vrhuncev novozelandske kinematografije.

Ameriški pisec “krimičev” James Ellroy je določeno obdobje svoje dolge kariere posvetil portretiranju gnilega zobovja mesta Los Angeles. Njegovi obsežni in kompleksni romani so razgalili mesto angelov kot prestolnico glamurja, filmskih zvezd in priložnost za uresničitev klišejskih ameriških sanj, po drugi strani pa se pod to bleščečo fasado vedno znova skriva večna “človeška umazanija”; kriminal, prostitucija, alkoholizem, droge, nasilje, korupcija na obeh straneh zakona, politične igrice itd. Najbolj reprezentative primer tega je roman LA Confidential oz. njegova filmska adaptacija režiserja Curtisa Hansona, ki nas popeljeta v leto 1953. Trije policisti, en idealist (simpatično naivni Guy Pearce), drugi zvezdniški oportunist (Kevin Spacey v eni od svojih najboljših vlog) in tretji srboritež, ki mu podtikanja dokazov in ustrahovanje osumljencev niso tuji (enako možat kot tudi presenetljivo emocionalni Russel Crowe), po spletu okoliščin preiskujejo ozadje množičnega pokola v kavarni in pri tem pridejo na sled mreži nasilja in korupcije v policijskih vrstah. V slednjem se tudi skriva posebnost filma LA Confidential; ta se namreč distancira od portretiranja gangsterjev kot edinih nosilcev kriminala v mestu in svojo pozornost usmeri v umazane igre predstavnikov zakona. In to počne na izredno prefinjen, gledljiv (kar je še posebej presenetljivo glede na kompleksno zgodbo) ter inteligenten način. Hanson uspe najti ravnotežje med estetiko “pulp krimičev” (od noirovske podobe mesta angelov pa vse do skorajda “klišejskih” likov kot so usodna ženska, umazan policist itd.) ter modernimi filmskimi prijemi, zaradi katerega film nikoli ne izpade zastarelo. LA Confidential je zmagoslavje na vseh ravneh; zaznamovan z vrhunskim igralskim ansamblom, živahnim dogajanjem, hitrim tempom ter tistimi pristnim občutkom, da spremljamo posodobljeno različico filma noir. Mojstrovina.