Švedski filmar Ingmar Bergman je slovel po svojem raziskovanju filma kot medija in se posluževal za svoje čase precej drznih in nekonvencionalnih eksperimentov, ki so zrasli v klasike sedme umetnosti. Eden od teh filmov je tudi Persona, skrivnostna psihološka drama z navidez dokaj preprosto zgodbo; mlada medicinska sestra Alma (režiserjeva muza in nedavno preminula Bibi Andersson) je zadolžena za skrb gledališke igralke Elisabeth (Liv Ullmann), ki se nekega odloči nehati govoriti. V upanju, da bo njuna terapija uspešna, se dvojica preseli v počitniško hišo ob morju, vendar pa kmalu po njunem prihodu med ženskama izbruhne močan psihološki konflikt. Persona je film, ki je tudi po mnogih letih še vedno predmet obravnav, zato se moja malenkost ne bo hvalila, da je docela razumela njegovo poanto (če ta sploh obstaja). Podobno kot pri Davidu Lynchu, se zdi, da je tudi glavna odlika Bergmanovih filmov ta, da je potovanje pomembnejše od cilja in da te včasih lahko navduši nekaj, kar ne razumeš. Gre za večplasten, izrazito simbolističen, kompleksen in za 60. leta precej brutalen film, ki se nesramežljivo dotika tematik seksualnosti, abortusa in družbene neprilagojenosti, zaradi katerih je posameznik zreduciran na igranje vlog in zanikanje lastnih želja. Privlačno skrivnostna atmosfera, odlična igra tako Anderssonove kot Ullmannove, inovativni pripovedni prijemi ter brezkompromisna Bergmanova režija naredijo iz filma Persona užitek za tiste, ki so vam blizu umetniški izdelki s težko vsebino, ki ponuja tisoč in eno interpretacijo. Eden od kreativnih vrhuncev Bergmanove kariere.
