Persona (1966)

Povezana slika

Rating: 9 out of 10.

Švedski filmar Ingmar Bergman je slovel po svojem raziskovanju filma kot medija in se posluževal za svoje čase precej drznih in nekonvencionalnih eksperimentov, ki so zrasli v klasike sedme umetnosti. Eden od teh filmov je tudi Persona, skrivnostna psihološka drama z navidez dokaj preprosto zgodbo; mlada medicinska sestra Alma (režiserjeva muza in nedavno preminula Bibi Andersson) je zadolžena za skrb gledališke igralke Elisabeth (Liv Ullmann), ki se nekega odloči nehati govoriti. V upanju, da bo njuna terapija uspešna, se dvojica preseli v počitniško hišo ob morju, vendar pa kmalu po njunem prihodu med ženskama izbruhne močan psihološki konflikt. Persona je film, ki je tudi po mnogih letih še vedno predmet obravnav, zato se moja malenkost ne bo hvalila, da je docela razumela njegovo poanto (če ta sploh obstaja). Podobno kot pri Davidu Lynchu, se zdi, da je tudi glavna odlika Bergmanovih filmov ta, da je potovanje pomembnejše od cilja in da te včasih lahko navduši nekaj, kar ne razumeš. Gre za večplasten, izrazito simbolističen, kompleksen in za 60. leta precej brutalen film, ki se nesramežljivo dotika tematik seksualnosti, abortusa in družbene neprilagojenosti, zaradi katerih je posameznik zreduciran na igranje vlog in zanikanje lastnih želja. Privlačno skrivnostna atmosfera, odlična igra tako Anderssonove kot Ullmannove, inovativni pripovedni prijemi ter brezkompromisna Bergmanova režija naredijo iz filma Persona užitek za tiste, ki so vam blizu umetniški izdelki s težko vsebino, ki ponuja tisoč in eno interpretacijo. Eden od kreativnih vrhuncev Bergmanove kariere.

The Elephant Man (1980)

Rezultat iskanja slik za THE ELEPHANT MAN MASK

Rating: 9 out of 10.

Verjemi ali ne, toda David Lynch je s svojim morečim prvencem Eraserhead, ki na simboličen način prikazuje strahove očetovstva, zbudil pozornost komičnega velikana Mela Brooksa, ki je avtorju pomagal realizirati svoj drugi celovečerec, biografsko dramo The Elephant Man. Film pripoveduje resnično zgodbo Josepha Merricka (1862 – 1890), grozljivo deformiranega možakarja, ki ga je pod svoje okrilje vzel priznani londonski kirurg Frederick Treves in mu ponudil zatočišče v bolnišnici ter ga s počasnimi koraki uspel približati širši javnosti. Film je za filmarja, kot je Lynch, precej neobičajen, saj ga zaznamuje tradicionalni način pripovedništva, linearna struktura ter močna distanca od grozljivega simbolizma njegovega prvenca. To pa niti ni tako moteče, saj si Lynch na vsake toliko časa (še posebej v enigmatičnem koncu) privošči krajše izlete v območje filmske avantgarde, ki navkljub temu nikoli ne prekinejo vzdušja okvirne zgodbe. Lynch se podobno kot v Twin Peaks: Fire Walk With Me loteva življenja neobičajnega junaka, ki pri gledalcu zbuja močno sočutje, ne da bi se ob tem okužil s sentimentalnostjo ali ceneno eksplotacijo. Četudi se film osredotoča na Merrickovo fizično stanje, je mnogo več poudarka na njegovi bistroumnosti, uglajenosti ter splošni veri v dobro. Seveda pa je osnovni zaplet filma v ironični analizi zverinske družbe, ki glavnega junaka obravnava kot pošast in zločinca, pretresljivost zgodbe pa še dodatno poudari Lynchevo vizualno oko za turobno in hladno industrijsko okolje Londona v drugi polovici 19. stoletja. K temu dodajmo še odlične igralske predstave (tako John Hurt kot Anthony Hopkins sta v vlogi Merricka in Trevesa vrhunska), osupljivo masko ter Lynchevo eksperimentiranje z žanrom biografske zgodovine drame in rezultat tega je eden od najboljših filmov 80. let. Drama, kjer je edina prava pošast družba s svojimi predsodki.