Gledalci imamo že od nekaj radi zgodbe o talentiranih posameznikih, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov poslani na trnovo pot do uspeha in na koncu vendarle dosežejo trdno zasluženo zmago. Kako tudi ne; ti filmi nas navdihujejo in vzpodbujajo, da moramo slediti svojim sanjam, hkrati pa gledalci pri takšnih zgodbah lažje vzpostavimo simpatije do junaka, ki je ponavadi skromen, talentiran in razgledan, vendar pa sreča žal ni njegovi strani. V črni komediji The King of Comedy legendarnega Martina Scorseseja se na prvi pogled zdi, da bomo znova priča takšni štoriji; Rupert Pupkin (vrhunski Robert De Niro v svoji dotedaj najbolj neobičajni vlogi) je neznan stand-up komik, ki išče priložnost, da bi svoj talent razkazal širni publiki in je pripravljen storiti vse za svojih petnajst minut slave. Težava je zgolj v tem, da Ruper ni pretirano bister in talentiran komik, povrhu tega pa je duševno neuravnovešen kolerik in ujetnik lastnih bolnih fantazij o uspehu, za dosego katerega krene tudi čez trupla, izda svoje prijatelj in se celo zateka h kriminalu. Med drugim se odloči ugrabiti priljubljenega komika Jerryja Langforda (prav tako odlični Jerry Lee Lewis, ki v osnovi igra samega sebe) in ga prisiliti, da mu priskrbi nastop v njegovem pogovornem šovu. The King of Comedy je groteskna in nakljub obilici humorja zastrašujoče preroška črna komedija, ki je napovedala sindrom “resničnostnih šovov” dobrih petnajst let pred njihovo popularizacijo, saj film na ironičen in brutalno oster način obračunava z egotripi instant zvezdnikov, ki brez kančka refleksije in s tolikšno večjo mero napuha in ego verjamejo, da jim je usojen uspeh. Navkljub izvrstnim šalama, pikrim dialogom ter navidez lahkotnemu tonu je The King Comedy v svojem bistvu prej tragedija kot komedija, saj razgalja grozljiv svet instan šovbiznisa in zvezdnikov, ki si želijo biti znani zgolj po tem, da so znani in ne prenesejo neuspeha. Klasika, ki vas bo nasmejala in hkrati opomnila, v kakšno brezno je padla naša družba.

Surova ulična klasika Taxi Driver, ki ga mnogi upravičeno uvrščajo med najboljše filme v dolgoletni karieri legendarnega Martina Scorseseja, je zgovoren dokaz, kako se lahko zgodovina ponavlja v nedogled. Napet psihološki triler, ki je luč sveta ugledal leta 1976, namreč ostaja tudi danes enako zastrašujoče aktualen kot ob izidu, če ne celo še bolj. Zgodba filma v ospredje postavlja nespečnega in psihotičnega vietnamskega veterana Travisa Bickla (Robert De Niro v eni do svojih najbolj presunljivih igralskih predstav), ki se zaposli kot taksist in noči preživlja z vožnjami po newyorških ulicah, za katere meni, da so polne “umazanije”, ki jo je potrebno v celoti očistiti. Travisov padec v brezno norosti ne uspeta zaustaviti niti ambiciozna mlade ženska, ki je aktivna sodelavka pri predsedniški volilni kampanji, niti mladoletna prostitutka (rosno mlada Jodie Foster), do katere Travis sicer vzpostavi sprevržen očetovski odnos. Taxi Driver ni zgolj zgodba o neuravnovešenem vojnem veteranu, ki skuša očistiti mesto simbolične umazanije, ampak brezkompromisen in brutalen prikaz stanja duha ameriške družbe v času zaključka vojne v Vietnamu, ko so se principi domoljubja in narodne samozavesti zrušili v prah, ostali pa so zgolj nečedni pogledi na gnilobo, nakopičeno po ulicah velikih mest. Scorsese še nikoli prej ni bilo v tako vrhunski formi; močan scenarij veterana Paula Schaderja, zasanjano moreč tempo, ki odlično ujame duh brezizhodnosti na newyorških ulicah, nepozabna glasba Bernarda Hermanna ter prizemljeni surovi realizem ustvarijo nepozabno filmsko umetnino, ki je imuna na čas in gledalca še vedno strese do kosti. Taxi Driver je na samem vrhu najboljših filmov enega od velikanov sedme umetnosti.