Filmske klasike | RAZGLEDANO

Nekaterim filmom je usojeno, da pridobijo na veljavi šele tekom let, pogosto tudi zato, ker v določenem zgodovinskem trenutku ponudijo vizijo, ki ne uspe nemudoma pasti na plodna tla in sproži cel kup napačnih interpretacij in predsodkov. Takšnega ravnanja je bil deležen tudi danes kultni psihološki triler Fight Club režiserja Davida Fincherja, ki je ob izidu leta 1999 naletel na mlačne odzive kritike; bil je preveč radikalen, ciničen, toksičen in nihilističen, zato ne preseneča, da so ga mnogi označili za problematičnega in neodgovornega. Film, posnet po istoimenskem romanu Chucka Palahniuka, spremlja surrealno odisejado insomničnega naratorja (Edward Norton), ki je ujet za frustrirajoč cikel dolgočasne službe, praznoglavega materalizma in iskanja smisla z obiskovanjem skupin za pomoč bolnikom za rakom. Ko mu pot prekriža vročekrvni Tyler (Brad Pitt), ki se preživlja s prodajo mil, skupaj ustanovita društvo golih pesti, katerega člani se v želji po dosegi avtodestruktivne nirvane prepuščajo brutalnim pretepom brez pravil, sčasoma pa se kolektiv spremeni v teroristično organizacijo, ki načrtuje globalni ekonomski kolaps. Fight Club je bil (in žal še vedno) sprva interpretiran kot hvalnica kulturi moškega testosterona, vendar pa ima Fincherjev film ravno obratni učinek; pred nami je samoironična kombinacija eksistencialne drame absurda, psihološkega trilerja in črne komedije, ki briljantno zajame kontradiktorni duh izgubljene pred-milenijske generacije X in njenih zgrešenih vrednot. Fincher je tokrat na vrhuncu svoje moči; s pomočjo izvrstnih igralskih predstav, ponarodelih dialogov, ki dandanes predstavljajo pomemben del filmske popkultukre, nekonvencionalne pripovedni niti in enega najbolj posrečenih končnih preobratov v zgodovini sedme umetnosti ustvari nasilno mojstrovino, katere udarec z leti ni izgubil na moči. Fight Club je tako ostra kritika kulture, ki jo naj bi – po mnenju nepremišljenih filmskih kritikov – brezsramno glorificirala.

Kevin Costner je v začetku 90. let minulega stoletja veljal ne zgolj za veliko filmsko zvezdo, ampak za enega najbolj privlačnih moških na svetu. Očitno pa Costnerju ta zvezdniška slava ni predstavljala ideala in se je želel dokazati kot talentiran filmski umetnik. Zato ne preseneča, da je njegov celovečerni prvenec eden najbolj ambicioznih in epskih filmov vseh časov, lirični western Dances With Wolves. V njem spremljamo navdihujočo zgodbo poveljnika Dumbarja, ki v času ameriške državljanske vojne povede svoje tovariše v zmago na bojišču, zato nadrejeni ugodijo njegovi želji, da bi ga premestili v osamljeno vojaško postojanko na zahodni meji. Kmalu po njegovem prihodu naveže zavezništvo z lokalnim indijanskim plemenom in kmalu za seboj pusti preteklost ter postane enakopravni član plemena. Dance With Wolves je na vseh ravni lep film; je napolnjen s sapo jemajočimi prizori neokrnjene narave divjega zahoda, spoštljivimi pokloni indijanski kulturi, preprostim simbolizmom, odličnimi igralskimi predstavami in Costnerjevo determinacijo, da gledalci pripoveduje s čustvi nabito zgodbo o pozabljenih koščkih ne samo zunanjega sveta, ampak naše notranjosti. Nekateri bodo ob pogledu na “romantični” divji zahod resda zavijali z očmi in težko je reči, da se Costner ne odreka sentimentalizmu, vendar nihče ne more očitati Costnerju, da nima vizije in ambicij, ki mu nenazadnje pomagajo usvariti dobesedno velik film. In četudi včasih rečemo, da je manj več, lahko v primeru Dance With Wolves rečemo, da večje pomeni boljše.