Filmske klasike | RAZGLEDANO

Quentin Tarantino je povzdignil nemalo obrvi s svojim prvencem Reservoir Dogs, vrhunskim kriminalnim trilerjem, dopolnjenim s popkulturnimi referencami, brutalnim nasiljem in mnogimi danes ponarodelimi dialogi. A vse to je bila zgolj predigra na veliki met z zmagoslavnim maratonom, imenovanem Pulp Fiction. Film je sestavljen iz treh medsebojno ločenih pripovedi o gobezdavemu duetu nasilnih gangsterjeh, robustnem boksarju ter zapeljivi usodni ženski, ki svoje seksualne apetite poteši z jemanjem vseh mogočih prepovedanih substanc. Pulp Fiction je precej nenavaden film, saj gledalcu nikoli ni povsem jasno, kaj bi Tarantino rad povedal oz. dosegel. Odgovor je preprost; popolnoma nič. Naslovu primerno je pričujoči film navaden šund, samoironična karikatura sveta, v katerem živimo, ki se strga z verige in počne praktično vse, kar se mu zljubi. Je nasilen, napet, strašansko zabaven, namerno bebav, grotesken, neokusno ciničen in močno spominja na mokre sanje pubertetnika, ki najde zadovoljstvo v prelivanju krvi in vseh drugih možnih načinih pretiravanja. A po drugi strani Tarantino svoje “neumnosti” zabeli z zdaj že značilnimi dolgimi in strašansko zabavnimi dialogi, inteligentno spisanim scenarijem, naravnost vrhunsko igralsko zasedbo, ki pogosto parodira samo sebe ter divjim tempom, ob katerem je praktično nemogoče izgubiti koncentracijo. Pulp Fiction je film, katerega moč se skriva v tem, da se požvižga na vse konvencionalne prijeme sedme umetnosti, politični korektnosti in lažnemu liberalizmu pokaže sredinca in pri tem zmagoslavno počisti s konkurenco. Eden redkih filmov, ki se jih uvršča med mojstrovine, pa četudi nima ničesar za povedati.

Četudi ga mnogi filmski navdušenci uvrščajo med mojstre zaradi klasik kot so Taxi Driver, Raging Bull in Goodfellas, je legendarni Martin Scorsese ob koncu 90. let posnel enega svojih najboljših filmov, malo mojstrovino Bringing Out The Dead, ki temelji na istoimenskem romanu Joeja Connelyja. Moreča drama prikazuje tri nočne izmene utrujenega in nespečnega reševalca Franka (še nikoli prej in potem tako vrhunski Nicolas Cage), ki se potika po umazanih newyorških ulicah in v urbanem močvirju smrti, nasilja in drog poskuša najti zadnjo bilko upanja, s katero bi lahko odvrnil morbidne halucinacije njegovih bivših pacientov, ki jih ni uspel rešiti. Scorsese ustvari tragično različico svoje kultne črne komedije After Hours, le da tokrat niso v ospredju absurdni zapleti in odštekani karakterji, temveč pristen občutek težkega življenja nespečnika v mestu, ki nikoli ne spi. Morbidno vzdušje, ki pogosto ustvarja močan kontrast med podivjanim ritmom mesta in turobnostjo po smrti zaudarjajočih reševalnih kombijev in bolniških hodnikov, pa gledalca uspe nemudoma prikovati na ekran, tudi zahvaljujoč odličnemu glasbenemu izboru (od The Clash do UB40) ter prvorazrednemu igralskemu ansamblu. Bringing Out The Dead je film, ki posvoji elemente Scorsesejevih klasik in jih preoblikuje v mojstrovino, katera je tako blizu resničnosti, da je že kar srhljiva.