Mojster filmskega minimalizma Jim Jarmusch je s študentskim filmom Permanent Vacation (1980) že pridno razvijal talent, katerega je naslednja štiri leta intenzivno negoval in realiziral v svojem drugem režijskem poskusu, minimalistični črni komediji Stranger Than Paradise. Zgodbe je zgolj za vzorec; Willie je zabušant, katerega nekega dne obišče sestriščna Eva iz Madžarske in četudi med dvojico sprva vlada vse prej kot prijateljsko ozračje, se kmalu navežeta drug na drugega, medse pa sprejmeta tudi zadržanega Eddieja, s katerim kreneta na brezciljno potovanje po Ameriki. Slednje predstavlja rdečo nit filma, saj se film roga konceptu ameriških sanj in z nizanjem statičnih kadrov, znotraj katerih se ne zgodbi hkrati nič in veliko, prikaže realno sliko vsakdana glavnih junakov, ki so v neprestanem gibanju pred občutki praznine in nezadovoljstva nad lastnim življenjem. Tudi ko se v drugi polovici odpravijo na Florido z namenom, da bi ubežali sivini ameriškega severa, se zdi, da jim izlet zgolj potrdi tisto, kar so slutili; da so obtičali, vendar s tolažbo, da so vsaj skupaj. Vse to zveni kot premisa za depresiven film, vendar je Stranger Than Paradise unikatna mešanica trpkega absurda in odbitega socialnega realizma, ki perfektno zajame duh izgubljenosti ter pomanjkanja perspektive še nerojene generacije X, zraven pa še nasmeji gledalca s preprostimi vinjetami, ki so enako melanholične kot očarljive. Klasika ameriškega filmskega minimalizma.
