Filmske klasike | RAZGLEDANO

Povezana slika

Tematika prisotnosti neonacizma v sodobni družbi je vse prej kot enostavna, še posebej, ko se je treba lotiti iskanja vzrokov za pogost pojav ekstremnih desničarskih gibanj. Nekateri naivni mislijo, da se človek nekega dne preprosto zbudi in sklene, da si bo na čelo tetoviral svastiko, vendar temu ni tako. V prvi vrsti je vse odvisno od okolja, v katerem posameznik preživlja svoj vsakdanjik in tu ne mislimo samo na družino, sosede in prijatelje, ampak tudi recimo na politiko, ki venomer izrablja slab položaj družbe v namene nabiranja točk. Televizijski film Made in Britain, kjer se v eni od svojih zgodnejših vlog predstavi Tim Roth, se sicer ne ukvarja s širšimi razsežnostmi omenjene problematike, ampak namesto tega postreže z nezapleteno fabuilo; glavni (anti)junak filma je podivjan najstnik in pripadnik neonacistične tolpe, ki se zaradi številnih prekrškov znajde za zidovi popravnega doma, kjer ga osebje skuša rehabilitirati, vendar pa fant na vsakem koraku zasedba pozo upornika brez razloga, ki se ne namerava podrejati nikomur. Kot je moč pričakovati, je film surov, skorajda dokumentarističen in oropan družbenega komentarja, saj namesto tega predstavi nekaj dni v življenju glavnega junaka in ponuditi nekaj rešilnih bilk za njegovo odrešitev. In ravno tu se skriva največja “težava” filma; osrednji lik je s svojo trmoglavostjo in nesmiselnim zganjanjem provokacij težko prebavljiv in bo veliko gledalec spravil v živce, tudi zahvaljujoč odlični Rothovi igri. Kljub temu pa se splača vztrajati pri ogledu, saj gre za enega boljših filmov na temo nevarnosti najstniškega upora in iskanja utehe v radikalnih prepričanjih.

Ocena 4

Zakaj gledalci ljubijo antiheroje oz. junake, ki s svojimi dejanji hodijo po meji dovoljenega in pogosto sprejemajo moralno sporne odločitve? Razlaga je preprosta; dejanja dobrih fantov so vedno omejena na spoštovanje zakonov in moralnih kodeksov, zato ni težko predvideti, v katero smer se bodo nagibale njihove odločitve. Antiheroji so bistveno bolj nepredvidljivi in posledično tudi privlačni in bolj očitnega primera kot je policijski inšpektor Harry Callahan iz klasike Dirty Harry, ni moč najti. Umazana policijska kriminalka, ki je v konzeravtivnih 70. letih na novo definirala žanrska pravila, predstavi Callahana, bolj znanega pod vzdevkom Umazani Harry, kot sicer inteligentega, vendar izredno nepredvidljivega in grobega policista na lovu za psihopatskim ostrostrelcem Škorpijonom (ustvarjalci so navdih za omenjeni lik črpali pri resničnem serijskem morilcu Zodiacu, ki je konec 60. let ustrahoval ulice San Francisca). Glede na to, da je Callahan s svojim impulzivnim obnašanjem, kršenjem pravil ter politično nekorektno držo prototip modernega kavboja v ubrani džungli, se zdi smiselno, da ga je upodobila ikona špageti westernov Clint Eastwood v eni od svojih najboljših predstav v karieri. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da je bil Eastwood rojen za Harryja, saj noben drug igralec ne bi uspel doseči enake nivoje karizme, umirjenosti in srboritosti, ki tudi do današnjih dni ostanejo nepreseženi. Eastwoodova ikonična predstava pa seveda ni edini razlog za ogled filma; čudoviti panoramski posnetki San Francisca, kot struna napet in adrenalinski prikaz lova med mačko in mišjo skozi ulice velikega mesta, privlačni zlikovec ter kopica danes že ponarodelih citatov so še dodatni aduti, ki iz filma Dirty Harry ustvarijo nepozabno policijsko klasiko, ki v stilu naslovnega lika najprej strelja, nato pa sprašuje. Z današnjega vidika bi se nekateri gledalci lahko pritoževali, da film podpihuje t.i. toksično moškost in ceneni mačizem, toda ta občutljivost je nekaj, na kar se Callahan požvižga.