The Godfather (1972)

Okrogla 500. objava na mojem filmskem blogu zahteva nekaj posebnega. In mislim, da si noben film ne zasluži te cifre kot je ravno po mnenju mnogih navdušencev sedme umetnosti najboljši film vseh časov, prvi del mafijske sage The Godfather, posnetega po istoimenskem romanu Maria Puza in v režiji legendarnega Francisa Forda Coppole. Da film še po današnjih standardih velja za presežek, ni potrebno omenjati. Da se je Marlon Brando v vlogi momljajočega mafijskega botra Dona Corleona zapisal med najbolj nepozabne filmske like vseh časov, prav tako ni potrebno omenjati. Da je film napolnjen z večnimi citati (“Dal ti bom ponudbo, katere ne boš mogel zavrniti.”), je splošno znano dejstvo. Pravzaprav je težko napisati recenzijo filma, o katerem je znano praktično vse, zatorej bom rekel zgolj naslednje; The Godfather, zgodba o mafijski družini Corleone, katere vodja mora počasi razmisliti o tem, kateremu od svojih sinov bi predal svoje imperij, obenem pa se je prisiljen soočiti z dejstvom, da sta pohlep in nasilje izbrisala tradicionalne vrednote časti, spoštovanja in zvestobe, je kompleksno delo, ki bi lahko v rokah manj veščega filmskega avtorja izpadel zmedeno in dolgočasno. Coppola namreč uspe na preprost način operirati s celo galerijo likov, katerim ponudi ravno dovolj časa, da se jim razvijejo osebnosti, prav tako pa je občudovanja vredno, da gre za enega od prvih filmov, ki v gledalcu uspe zbuditi sočutje do posameznikov, ki sklepanje moralno izredno sporne odločitve. Upam si celo reči, da je The Godfather najbolj avtentičen portret življenja v svetu organiziranega kriminala, ki ne loči več med dobrimi in slabimi fanti. Ob koncu dneva se namreč izkaže, da so vsi (bolj ali manj) isti. Filmska klasika po vseh kriterijih.

Ocena 5

Night on Earth (1991)

Rating: 10 out of 10.

Ena noč. Pet svetovnih prestolnic. Pet taksistov. To je preprosti koncept tragikomičnega omnibusa Night on Earth mojstra filmskega minimalizma Jima Jarmuscha, ki je vedno uspel s preprostimi in navidez nezanimivimi koncepti ustvariti filmsko umetnino, polno čustev, srca, smeha in toplega humanizma. Gledalec v dobrih dveh urah potuje od sončnega zahoda v Los Angelesu pa vse do nastopa zore v zasneženih Helsinkih in spremlja naključne interakcije med taksisti in njihovimi potniki; v Los Angelesu ekscentrična taksistka Corky za stranko pobere hollywoodsko agentko Victorio, v New Yorku si gobezdavi Yo Yo prisvoji taksi nemškega priseljenca in nekdanjega klovna Helmuta, v Parizu se skuša zadržani taksist norčevati iz slepote lepe potnice, na ulicah Rima se odštekani taksist izpove duhovniku s slabim srcem, na koncu pa v Helsinkih taksist Mika trem pijanim strankam zaupa svojo žalostno življenjsko zgodbo. Night on Earth dokaj preprosto zgodbo, ki bi lahko v rokah manj veščega režiserja hitro izpadla monotono in dolgočasno, toda Jarmusch uspe znova iz malega ustvariti veliko. Film z idealno kombinacijo trpkega humorja in človeške drame uspe izluščiti univerzalno sporočilo o tem, da ljudi – ne glede na to, kdo smo in od kod prihajamo – pogosto družijo podobne življenjske zgodbe. Občutki kot so smeh, jok, strah in hrepenenje so imenitno vkomponirani v film, ki je poleg tega poln odličnih igralskih predstav (izpostajo predvsem Winona Ryder, Giancarlo Esposito, Beatrice Dalle, Roberto Benigni in Matti Pellonpää), pristne nočne atmosfere ter nepozabne glasbe Toma Waitsa. Mojstrovina preprostosti in eden najboljših filmov 90. let.