Okrogla 500. objava na mojem filmskem blogu zahteva nekaj posebnega. In mislim, da si noben film ne zasluži te cifre kot je ravno po mnenju mnogih navdušencev sedme umetnosti najboljši film vseh časov, prvi del mafijske sage The Godfather, posnetega po istoimenskem romanu Maria Puza in v režiji legendarnega Francisa Forda Coppole. Da film še po današnjih standardih velja za presežek, ni potrebno omenjati. Da se je Marlon Brando v vlogi momljajočega mafijskega botra Dona Corleona zapisal med najbolj nepozabne filmske like vseh časov, prav tako ni potrebno omenjati. Da je film napolnjen z večnimi citati (“Dal ti bom ponudbo, katere ne boš mogel zavrniti.”), je splošno znano dejstvo. Pravzaprav je težko napisati recenzijo filma, o katerem je znano praktično vse, zatorej bom rekel zgolj naslednje; The Godfather, zgodba o mafijski družini Corleone, katere vodja mora počasi razmisliti o tem, kateremu od svojih sinov bi predal svoje imperij, obenem pa se je prisiljen soočiti z dejstvom, da sta pohlep in nasilje izbrisala tradicionalne vrednote časti, spoštovanja in zvestobe, je kompleksno delo, ki bi lahko v rokah manj veščega filmskega avtorja izpadel zmedeno in dolgočasno. Coppola namreč uspe na preprost način operirati s celo galerijo likov, katerim ponudi ravno dovolj časa, da se jim razvijejo osebnosti, prav tako pa je občudovanja vredno, da gre za enega od prvih filmov, ki v gledalcu uspe zbuditi sočutje do posameznikov, ki sklepanje moralno izredno sporne odločitve. Upam si celo reči, da je The Godfather najbolj avtentičen portret življenja v svetu organiziranega kriminala, ki ne loči več med dobrimi in slabimi fanti. Ob koncu dneva se namreč izkaže, da so vsi (bolj ali manj) isti. Filmska klasika po vseh kriterijih.
Ocena 5
