Eden od morbidno mikavnih elementov filma Grimm Love je ta, da njegova zgodba temelji na resničnem dogodku, ki je ob nastopu novega tisočletja pretresel Nemčijo; Armin Meiwes je preko foruma Cannibal Cafe, sicer spletnega zbirališča ljudi s kanibalističnim fetišem, objavil oglas, da išče moškega med 18. in 25. letom starosti, ki bi ga z njegovo privolitvijo zaklal kot žival in pojedel njegovo meso. Na njegovo prošnjo se je odzval Bernd Jurgend Armando Brandes in marca 2001 se je dvojica srečala na Meiwesovem domu in izvršila bolni kanibalistični ritual, šele leto dni kasneje pa je bil Meiwes pripeljal pred roko pravice. Grimm Love zgolj delno temelji na omenjenem zločinu, saj so imena likov spremenjena, osrednja junakinja, ameriška študentka kriminalne psihologije, ki preiskuje ozadje brutalnega umora, pa je popolnoma izmišljena. Če je moč verjeti internetnim virom, je bil pričujoči film v montaži močno porezan, kar se mu žal še kako pozna; navkljub fascinantni temi, ki – hočeš ali nočeš – v gledalcu prebudi morbidno radovednost gre za precej površinski, nedodelan in boleče povprečen film na ravni cenene TV produkcije. Lik študentke, ki jo medlo odigra Keri Russell, je skoraj v celoti odveč, saj o njej ne izvemo praktično ničesar, še bolj površinsko pa je obravnavano ozadje kanibalističnega zločina, saj film zgolj monotno in rutinsko beleži podatke, ki si jih lahko vsakdo prebere na Wikipediji. In četudi film neprestano ponavlja, da ga bolj kot sam dogodek zanima njegovo ozadje, lika osrednjih kanibalov ostajata bolj ali manj neraziskana oz. sta njuni življenji prikazani skozi bežne odlomke brez globine ali kakršnegakoli emocionalnega učinka. In tu se skriva največji greh filma Grimm Love; ko se pred našimi očmi začnejo vrteti odurni prizori iznakaženja in konzumiranja človeškega mesa, ne čutimo ničesar, saj smo na tej točki že zdavnaj izgubili interes za prikazano zgodbo. Medla psihološka grozljivka, ki v kanibalističnem žargonu nima dovolj ostrih zob, da bi na gledalčevi koži pustila kakršnekoli sledi.

V zadnjih letih, še posebej pa s porastom priljubljenosti interneta, se je znotraj našega realnega ustvaril virtualni svet, ki je z možnostjo filtriranja resničnosti, senzacionalističnega napihovanja vsakdanjih stvari ter obupanega iskanja pozornosti postal mnogo večja nevarnost kot si ljudje znamo predstavljati. In ta nevarnost je še posebej usodna za mlade ljudi, ki preživijo večino časa na spletu in lovijo trenutke malih bizarnosti, ki se sčasoma prelevijo v nekaj bistveno bolj tragičnega. Eksperimentalna grozljivka We Are All Going to the World’s Fair, sicer režijski prvenec transrežiserke Jane Schoenbrun, ponudi vpogled v to umetno ustvarjeno realnost skozi oči osamljene najstnice Casey (obetavna novinka Anna Cobb), ki sprejme izziv s sodelovanjem v priljubljeni in skrivnostni spletni igri (t.i. online role-playing igra, po kateri pričujoči film nosi naslov) in naveže stik s spletnim prijateljem, starejšim možakarjem po imenu JLB, ki pozna tragične razsežnosti omenjene igre. Film je strukturno ustvarjen kot kolaž krajših videoposnetkov spletne kamere na Caseyjinem računalniku, ki v maniri žanra filmov o najdenih posnetkih (četudi pričujoči film ne spada v to kategorijo) ostaja zvest grobemu realizmu, vendar pa bi izdelku delali močno krivico, če bi ga označili za (zgolj) grozljivko; režiserka Schoenbrunova navkljub nekaterim elementom nadnaravnega v podajanju groze izhaja iz človeka samega oz. glavne junakinje, ki naglo izgublja identiteto in razsodnost, njen svet (tako na internetu kot zunaj njega) pa se spreminja v majhen planet osamljenosti, odtujenosti in čustvene praznine. Preprosteje povedano; film ne potrebuje duhov, pošasti in demonov, da prestraši gledalca, ampak zgolj kruto resničnost, ki je zreducirana na monologe (v filmu skorajda ni dialogov) ter prostore, kjer se večinoma nahaja zgolj ena oseba. Ker je film izrazito eksperimentalne narave, bo tistim, ki pričakujejo standardno žanrsko zabavo, dolgočasen in razvlečen, toda We Are All Going to the World’s Fair ni zgolj film, ampak srhljivo opozorilo o obstoju realnosti, v katero so posrkani mladi. To je tih film, ki pa ga je nemogoče preslišati.