Za lažje razumevanje psihološkega trilerja Starfish je potrebno sprejeti položaj človeka, ki ob izgubi nekoga, ki mu je zelo blizu, doživlja simbolični konec sveta. Ko tvoje ljubljene osebe ni več, tudi svet ne obstaja več, vsaj ne v takšni obliki, ki bi ponujala smisel za obstoj. Svet, kot si ga nekoč poznal, nenadoma postane prazen, hladen in tih. Takšna tragična usoda čaka tudi Aubrey, glavno junakinjo pričujočega filma, ki se v stanju žalovanja za pokojno prijateljico zapre v njeno stanovanje in spremlja, kako se svet okoli nje spreminja v nekaj, kar ne razume več. Realnost je postala zasnežena praznina, kjer edini vir življenja predstavljajo glasovi “preživelih” preko radijskih signalov ter pošasti, ki na zapuščenih ulicah prežijo na glavno junakinjo. Vse opisano predstavlja zgolj eno plast emocionalnega in strašljivega tobogana, ki ga za gledalca pripravi režiser in scenarist A.T. White. Vse, kar boste videli v filmu Starfish, je potrebno dojemati na izključno simbolični ravni in iz tega sledi sklep, da je zgodba Aubrey v svojem bistvu ganljiva parabola o minljivosti, žalovanju, soočanju s kruto resničnostjo ter iskanju smisla v navidez nesmiselnem vesolju. Starfish je brez kančka dvoma eden najbolj unikatnih filmov zadnjih let, ki prepriča s čudovito vizualno podobo surrealnega okolja, izvrstno glasbo, potrpežljivi tempom in predvsem z izvrstno igralsko predstavo Virginie Gardner, ki kakopak predstavlja emocionalno srce filma. Ta bo zaradi počastnega tempa, enigmatičnega razvoja zgodbe ter nekonvencionalnih prijemov sicer marsikomu predstavljal (pre)velik izziv, toda ravno ta neprilagojenost naredi iz filma Starfish nepozabno gledalsko izkušnjo. Ganljiva, strašljiva in atmosferična drama, ki nagovarja predvsem na čustveni ravni.

Od uspeha filmskih klavnic tipa Saw in Hostel se je tudi žanr grozljivk začel zgledovati po estetiki t.i. “torture porn” podžanra, katerega mikavnost je v kopičenju absurdnega nasilja in nesramne, skorajda cinične eksplotacije. Žal pa so tovrstne mesarije pogosto pozabljive in izpostavljene ponavljajočim klišejem kot so nadležni liki, pomanjkanje suspenza ter pretirano zanašanje na ekscesno prelivanje krvi. Terrifier režiserja in scenarista Damiena Leoneja na srečo ne spada v to kategorijo, četudi bi po vseh pravilih moral; glavni “junak” filma je namreč sadistični molčeči klovn Art (razposajeni David Howard Thorton), ki se na Noč čarovnic odloči kreniti na morilski pohod. Ta preprost zaplet ne obeta ravno zanimivega oz. zabavnega filma, toda Terrifier proti vsem pričakovanjem izpade kot strašansko zabavna, sadistično zlobna in kratkočasna žanrska zabava, ki bo pisana na kožo vsem oboževalcem filmskega gravža. Kot že rečeno; film ima preprosto in predvidljivo zgodbo ter galerijo bolj ali manj idiotskih likov, ki niso sposobni uporabiti zdravega razuma, vendar pa je hkrati tudi izredno napet in presenetljivo strašljiv, morebiti tudi zaradi tega, ker se zaveda lastne cenenosti in se z njo neizmerno zabava. Seveda pa je tisto, kar film neprestano drži pokonci, ravno razposajeni Art, ki s svojo igrivo mimiko ter zloveščo prezenco poskrbi, da dogajanje nikoli ne zapade v dolgočasje. Navdušujoče je tudi to, da je film posnet v stilu retro klavnic iz 70. in 80. let, zaradi česar lahko gledalci spregledamo nekoliko pretirano igro ter že skoraj komično / absurdno količino nasilja. Terrifier je proti pričakovanjem zelo napet, zabaven in strašljiv slasher, ob katerem vam ne bo škoda zapraviti uro in pol časa.