Terrifier iz leta 2018 je predstavljal prijetno presenečenje znotraj žanra filmskih klavnic, ki prisegajo za absurdne količine nasilja ter nesramežljivo eksplotacijo; navkljub predvidljivi zgodbi in teatralnemu prelivanju krvi je film Damiena Leoneja postregel z dovolj napetim, strašljivim in vzdušnim žanrskim razvedrilom, še posebej po zaslugi zdaj že kultnega lika sadističnega klovna Arta (David Howard Thornton), ki je s svojo razposajeno prezenco in zloveščim videzom gledalce enako močno navdušil kot tudi prestrašil. Leone je v prihodnjih letih snoval nadaljevanje filma, ki je bilo pospremljeno z močno promocijo med oboževalci neodvisnih filmskih grozljivk in letos se Art vrača v svojem značilnem, vendar ambicioznem slogu; Terrifier 2 je bolj nasilen, brutalen, odvraten in zloben kot predhodnik (mediji so ob izidu filma zagnali moralno paniko zaradi novic o domnevnih omedlevanjih in bruhanjih na projekcijah, kar Leoneja najverjetneje ni zmotilo), hkrati pa postreže z močnejšim scenarijem in bolj poglobljeno zgodbo, ki venomer briše meje med umazanim realizmom in surrealno zmedo na ravni kultne Nightmare on Elm Street. Film se odvija točno eno leto po dogodkih iz predhodnika; neuničljivi Art se vrne iz onostranstva in ponovno krene na morilski pohod, njegova tarča pa postane najstnica Sienna, ki preboleva smrt svojega psihotičnega očeta, ko pa po naključju trči ob Arta, se zdi, da med obema obstaja skrivnostna povezava. Film se znova izkaže predvsem na tehnični ravni; vrhunska maska in prepričljivi posebni učinki ne razočarajo, ogromna količina nasilja je tako absurdna in pretirana, da gledalcu ob filmu zlepa ne bo dolgčas, vzdušno temačno ozračje pa še začini odlična synth-pop glasba. Z vsebinskega vidika je film zgolj napol uspešen; glavna junakinja in klovn Art sta vsekakor tista, ki držita film pokonci, se pa izdelku poznajo nekatere pasti nizkega proračuna kot npr. občasno lesena igra ter monotona scenografija. Film je tudi presenetljivo dolg (skoraj dve uri in pol), vendar se mu to ne pozna oz. nikoli ne zapade v razvlečenost, četudi se zna zgoditi, da bo nekatere gledalce zmotila zadnja tretjina, ki postreže z rahlo za lase privlečenimi in ne docela razjasenimi preobrati. Terrifier 2 je daleč od filmske mojstrovine, vendar je zabavna, kratkočasna in vzdušna klavnica za oboževalce tovrstnih filmov.

Birth, misteriozna psihološka drama, je drugi celovečerec Jonathana Glazerja, ki je že s svojim prvencem, groteskno kriminalko Sexy Beast, dokazal, da se ne boji spraviti gledalca v nelagoden položaj, kar je še toliko bolj očitno v pričujočem filmu. Že okvirni zaplet je sila bizaren; Anna (Nicole Kidman v eni od svojih najbolj enigmatičnih vlog v karieri) je trdno prepričana, da je desetletni deček Sean (Cameron Bright) reinkarnacija njenega pokojnega moža, ki je umrl pred desetimi leti zaradi srčnega zastoja. Motiv “ponovnega življenja” v filmih sicer že leta 2004 ni predstavljal nobene novosti, toda le redkokdaj je bil uporabljen na tako morbiden in neprijeten način kot ravno v Glazerjevem filmu. Ironično je to, da Birth ni film o reinkarnaciji, ampak prej o skrivnostni moči ljubezni, ki večkrat opusti logiko in moralne zakone in jo namesto tega poganja nekakšen prvinski nagon po pripadnosti in premagovanju osamljenosti. Film svoje plemenito sporočilo zapakira v nekaj bistveno bolj temačnega in celo neprebavljivega, še posebej, ker si upa razgaliti Annino privlačnost do pokojnega moža, ki je “ujet” v telesu desetletnega dečka (skupni prizori Kidmanove in Brighta, ki sedita gola v kopalni kadi, so v času izida filma dvignili nemalo prahu). Čudaška zgodba je obarvana s hladno in temačno atmosfero, ki močno spominja na surrealno estetiko filmov Davida Lyncha, minimalistična glasbena podlaga in pogosto namerno odsotne igralske predstave pa še dodatno okrepijo bizarnost zapleta. In ravno na tej točki se začnejo kazati šibkosti sicer ambicioznega in moralno kompleksnega filma; glede na to, da cilja na zelo emocionalno sporočilo, je film preveč hladen in sterilen, da bi gledalcu bilo dovolj mar za dogajanje in usodo likov, še posebej, ker so slednji nekoliko površinski in skorajda neživljenjski. Filmu ne pomaga niti to, da vodi do antiklimatskega zaključka, ob katerem ostane ogromno vprašanj neodgovorjenih. Birth je tako specifičen film za specifičnega gledalca, ki v sedmi umetnosti išče razloge za nelagodje.