Filmar Antonio Campos je znan po svoji občudovanja vredni umetniški drži pripovedovalca zgodb, ki bodo gledalcu neprijetne ali ostudne. In če bi lahko na preprost način opisali njegov drugi celovečerec, dramski triler Simon Killer, bi lahko brez težav rekli Ameriški psiho v Parizu. Francoska prestolnica, kjer se pričujoči film odvija, pa tokrat ne postreže z podobami iz turističnih brošur in razglednic, temveč nas Campos spusti v klavstrofobično, depresivno in s hipnotično neo-noir estetiko obravano pariško podzemlje, kot smo ga bili deležni v Noejevi klasiki Irreversible. Naslovni junak filma je mladenič, ki odpotuje v Pariz, da bi prebolel konec razmerja z njegovo dolgoletno partnerko Michelle, tam pa se zaplete v dvojno romanco z dobrosrčno prostitutko Victorio in študentko literature Marianne, obe naivni dekleti pa skuša obdržati s pomočjo laži in čustvenih manipulacij. Simon Killer se v prvi polovici odvija kot otožna drama o osamljenem mladeniču, ki se je prisiljen soočiti z izgubo ljubezni, zato ta del zgodbe mine v številnih prizorih brezciljnega tavanja po mestu, nerodnega nagovarjanja deklet ter patetičnega masturbiranja v poznih večernih urah. Šele z vstopom prostitutke Victorie pa začne Campos odrivati strani melanholično plat zgodbe in razgali bistveno bolj temačno plat glavnega junaka, ki je sicer že od uvodnega kadra gledalcu dokaj sumljiva figura. Simon Killer je v svojem bistvu neobičajna karakterna študija, ki z mnogimi statičnimi kadri grafičnega seksa ter objektov in oseb brez fokusa in (pre)počasnim tempom razbije namerno vstavljeni imidž glavnega junaka kot dobrega fanta z zlomljenim srcem in tako se pred gledalčevimo očmi razgali potret sociopata, ki z ljudmi nesramno manipulira, jim laže v obraz ter izkorišča. Camposu je treba čestitati, da tako mračne plati človekove osebnosti predstavi na iskren in surovo realističen način, s pomočjo tesnobne vizualne podobe in odlične igre pa uspe še bolj prepričljivo izluščiti bistvo filma. In to se skriva v postopnem prikazu strašljivih podob, skritih za fasadami naših “popolnih” obrazov ter krepitve podobe dobrega fanta, za katero nam je sicer jasno, da nikoli ni in ne bo obstajala. Film zaradi brezkompromisnega umetniškega stila ni pisan vsakemu gledalcu na kožo, nekatere pa bi znal zmotiti tudi polžji tempo ter drobec nepotrebno razvlečenih scen, a kakšnih večjih napak pa Simon Killer nima. Kot že rečeno; Ameriški psiho je tokrat obiskal Pariz in pustil močan vtis.

Če obstaja filmska igralka, ki bi jo označili s pridevnikoma prikupno čudaška, potem je to vsekakor Aubrey Plaza. Njena večno odsotni pogled, ki izraža nenavadno, skoraj morbidno privlačnost ter ekscentrična poza jo delata unikatno in – žal ne najdem bolj primerne besede – eksotično, saj takšne igralke v Hollywoodu najdeš le s pomočjo mikroskopa. Zato se tudi zdi, da ji je vloga v surrealni feministični drami Black Bear še tako bolj pisana na kožo, četudi se bo večina gledalcev po ogledu najverjetneje zmedeno praskala po glavi in skušala odgovoriti na vprašanje, čemu je sploh bila priča. Vsebina pričujočega filma je razdeljena na dve medsebojno ločeni (kot tudi na bolj metafizični ravni povezani) zgodbi; v prvi spremljamo Plazo v vlogi filmske režiserke, ki prispe v podeželski vikend mladih zakoncev, da bi našla navdih za pisanje scenarija, medtem ko so v drugi isti trije junaki postavljeni v popolnoma drugačne vloge članov ekipe eksperimentalnega filma, ki je po vsebini precej podoben konfliktu, katerega spremljamo v prvem delu dejanskega filma Black Bear. Pričujoči miks črne komedije, romantične drame in avantgardnega filma je v prvi vrsti idealen poligon za razkazovanje Plazinih igralskih sposobnosti in če nič drugega, je film vreden ogleda že zaradi nje; Aubrey Plaza tokrat postreže s svojo najbolj zahtevno, emocionalno in tragično predstavo mlade ženske, ki je ujeta v nevarno mrežo ustvarjalne blokade, destruktivne avtorefleksije osebnih stisk ter širšega družbenega komentarja o stranpoteh feminizma ter nekonvencionalnih ureditev družbenih vlog. In slednje tudi predstavlja osrednji koncept, ki pomaga zgraditi strukturo tega neobičajnega, duhovitega kot tudi pretresljivega filma, ki bo pri večini gledalcev zbujal večzmedenosti kot jasnih odgovorov, kar pa ni nujno slaba novica. In četudi je film nekoliko predolg in s svojo strukturo večkrat daje občutek, kot da ni povsem razumljivo, kaj točno želi doseči, je Black Bear vreden ogleda že zgolj zaradi Plazinega nastopa, ki bo zaprl usta tudi največjim dvomljivcem v njene igralske sposobnosti.